TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama prvo tožeče stranke in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I spremeni tako, da odslej glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna prvo tožeči stranki plačati 4.053,077,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejetja pisnega odpravka te sodbe."

II. V preostalem delu se pritožbi prvo tožeče stranke in tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v točkah II, III in IV izreka potrdi.

III. Vsaka pravdna stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Toženec ni bil prekludiran z navedbami in dokazi glede višine tožbenega zahtevka, ki jih je podal po prvem naroku za glavno obravnavo, saj je že v odgovoru na tožbo nasprotoval tako temelju, kot višini tožbenega zahtevka, svoje ugovore v tej smeri pa je nato z novimi spoznanji tekom postopka na prvi stopnji zgolj specificiral, pri čemer pa te navedbe in dokazi niso v ničemer zavlekli reševanja predmetnega pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje namreč pritrjuje stališču Višjega sodišča v Ljubljani, ki ga je zavzelo v odločbi, opr. št. I Cpg 125/2013 z dne 28. 5. 2013, na katero se sklicuje toženec, da odgovor na vprašanje, kako določbe 286. člena ZPP uporabiti v situacijah, ko postopek na prvi stopnji traja deset ali več let, ni povsem jasen. Čas namreč sam po sebi prinaša nova dejstva in nova spoznanja, ki jih ni mogoče v celoti ignorirati, saj določila o prekluzijah niso namenjena temu, da bi sodišča sodila izven časa in prostora. Zato je objektivna nujnost, da se v dolgotrajnejših postopkih nekoliko odstopi od rigoroznega upoštevanja pravil o prekluzijah, pri čemer pa odstop ne sme povzročiti neenakomernih učinkov na procesni položaj pravdnih strank. Tudi ne sme biti katerikoli stranki dopuščeno, da naknadno bistveno spreminja navedbe o pravnorelevantnih dejstvih (ki so obstajala oziroma bila znana že prej) za nazaj.