TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga pri uporabi 191. člena OZ (drugače kot pri uporabi pravil o zmoti pri pogodbah) ni pravno pomembno.

Pojem védenja iz 191. člena OZ ne zadeva le stanja plačnikove zavesti, temveč je povezan tudi z njegovo voljo: za prenehanje pravice, da zahteva vrnitev, ni vselej dovolj, če ve, da ni dolžan, pač pa je treba, da lahko v svoje prikrajšanje tudi prosto privoli. Povračilo je upravičen zahtevati tudi, kadar ve, da dolg ne obstoji, toda plača kljub temu, ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko zadele kakšne posledice, če ne plača. To je tudi izhodišče za razlago pojma sile. Tega pojma tako ni pravilno razlagati tako, da bi bilo plačilo opravljeno v sili, če bi toženka tožnico izsiljevala: dovolj je, da so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne.