TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A.: - zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 25/97 z dne 12. 2. 1997, - zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 790/97 z dne 27. 1. 1998 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. K 166/95 z dne 9. 7. 1997, - zoper sklep Okrajnega sodišča v Kranju št. K 166/95 z dne 5. 3. 1998 in - zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave v postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju v zadevi št. K 166/95 in pred Višjim sodiščem v Ljubljani v zadevi št. I Kp 25/97 se zavrže.

Zgolj dejstvo, da je bil pritožnik stranka v kazenskem postopku še ne pomeni, da je aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe. Izpodbijana oprostilna sodba v kazenskem postopku se namreč na pritožnika - zasebnega tožilca v kazenskem postopku neposredno ne nanaša, saj z njo ni bilo odločeno o njegovih pravicah. Ker je ustavno pritožbo po stališču Ustavnega sodišča vložila neupravičena oseba, jo je bilo treba v delu v katerem izpodbija odločitev, da se obdolženka oprosti obtožbe, zavreči. Dopustna pa je ustavna pritožba v delu, v katerem se nanaša na izrek o stroških kazenskega postopka, saj je z njim odločeno o obveznosti pritožnika. Ker pa je ustavna pritožba zoper pravnomočno oprostilno sodbo očitno prepozna, (z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva pritožnik ne more ustvariti novega roka za vložitev ustavne pritožbe) je bilo treba ustavno pritožbo tudi v tem delu zavreči. Ustavna pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče odmerilo višino potrebnih izdatkov obdolženega ter potrebnih izdatkov in nagrade njegove zagovornice, ki jih je dolžan povrniti pritožnik je bila vložena, ne da bi bilo pred tem izčrpano redno pravno sredstvo. Zato je bilo treba ustavno pritožbo tudi v tem delu zavreči. Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev v zvezi z zatrjevanjem kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni podana, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo tudi v tem delu zavrglo.