TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 889/2020 z dne 13. 4. 2021 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 1162/2018 z dne 13. 11. 2019 se razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

Pravici pritožnice do opredelitve in do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank upošteva, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev lahko bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke. Z vidika vsebine in obsega dolžnosti sodišča do opredelitve do strankinih navedb in dolžnosti obrazložene sodne odločbe je pomembno tudi to, da sodišče nacionalne predpise razlaga ustavnoskladno, torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah tudi z njenim upoštevanjem v luči načela skladne razlage. Ker iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati obrazložitve merila dobre vere glede na sicer sprejeto zavezujočo naravo Direktive 93/13/EGS, je sodišče prve stopnje kršilo pravico pritožnice do obrazložene sodne odločbe. Hkrati je presojo znatnega neravnotežja sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgolj zneskov v valuti švicarskih frankov obrazložilo ob zanikanju tečajnega tveganja in torej mimo meril presoje znatnega neravnotežje Direktive 93/13/EGS. Na podlagi navedenega sodišče prve stopnje svoje presoje ni obrazložilo glede na sprejeta materialnopravna stališča. Zato je kršilo pravico pritožnice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Na podlagi izhodišč, ki jih za presojo nedovoljenosti pogodbenega pogoja predvideva Direktiva 93/13/EGS ob upoštevanju navedenih meril Sodišča Evropske unije, ni mogoče spregledati, da je pritožnica v redni pritožbi med drugim opozarjala na strokovno kvalificirano poznavanje valutnega trga in narave povezanih tveganj na strani banke, kar je povezovala s ključnimi značilnostmi dolgoročne stanovanjske kreditne pogodbe v tuji valuti (tj. objektivizirano merilo dobre vere). Teh okoliščin ni mogoče enačiti zgolj s (subjektivnim) vedenjem banke ali njeno nezmožnostjo napovedovanja bodočih gibanj tečajnega razmerja. Omenjene trditve pritožnice že na podlagi prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS in meril, ki jih je za njegovo razlago razvilo Sodišče Evropske unije, pomenijo upoštevne elemente presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Enako velja tudi za merilo znatnega neravnotežja, ki ga je pritožnica v redni pritožbi izrecno povezovala s pogodbenim položajem in porazdelitvijo tečajnega tveganja. S tem ko se pritožbeno sodišče pri obravnavi nepoštenosti do navedenih vidikov ni opredelilo, je kršilo pravico pritožnice do opredelitve iz 22. člena Ustave.