Odločba o ugotovitvi kršitve človekove pravice

1356. Odločba o ugotovitvi kršitve človekove pravice

Številka: Up-417/16-23

Datum: 18. 3. 2021

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. Jožeta Pirjevca, Sežana, ki ga zastopa David Sluga, odvetnik v Ljubljani, na seji 18. marca 2021

S sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 44250/2011 z dne 18. 2. 2016 sta bili pritožniku kršeni pravici iz 34. in 35. člena Ustave.

Pritožnik izpodbija oprostilno sodbo Vrhovnega sodišča v kazenski zadevi, v kateri je bil zasebni tožilec. Dr. Boštjan Marko Turk, ki je bil v kazenskem postopku obdolženec (v nadaljevanju obdolženec), je v časopisnem članku z naslovom »Referenti in renegati«, objavljenem v 24. številki tednika Reporter z dne 13. 6. 2011, o pritožniku med drugim zapisal, da je »poitalijančil svoje ime« in s tem »vstopil v nenavaden tip renegatstva« ter »na svojem zgledu potrdil pravilnost fašistične raznarodovalne politike«. Pritožnik je zoper obdolženca vložil zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1), na podlagi katere je Okrožno sodišče v Ljubljani obdolženca spoznalo za krivega in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen dveh mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika in obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19 – v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve očitanega kaznivega dejanja. Ocenilo je, da pri spornih zapisih ne gre za navajanje (z dokazi preverljivih) dejstev ali za kritiko pritožnikove osebnosti nasploh, temveč za obdolženčevo vrednostno sodbo konkretnega ravnanja pritožnika. Slednja naj bi temeljila na nesporno ugotovljenem dejstvu, da naj bi pritožnik postopno spreminjal svoje osebno ime iz italijanščine v slovenščino; naprej priimek in kasneje še ime. Pritožnik bi kot znani zgodovinar in tudi politično aktiven posameznik lahko pričakoval, da bo to njegovo ravnanje vzbudilo zanimanje javnosti in njen odziv. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da navedb v članku, da je pritožnik svoje ime poitalijančil, ni mogoče razumeti dobesedno, saj naj bi bil iz celotne povzete vsebine članka v izreku sodbe jasno razviden očitek o uporabi poitalijančenega imena tudi v razmerah, ko naj za to ne bi obstajali nikakršni zunanji razlogi. Sodišči prve in druge stopnje naj bi obdolžencu očitani navedbi, da je zasebni tožilec svoje ime poitalijančil, pripisali samostojen, od ostalega konteksta spornega članka oddvojen pomen. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi ocenilo še, da so obdolženca sporne navedbe v članku lahko prizadele, lahko jih je dojel tudi kot žaljive, vendar pa naj iz njihove vsebine ne bi bil razviden namen zaničevanja. Po presoji Vrhovnega sodišča naj o obstoju kaznivega dejanja ne bi bilo mogoče odločati le na podlagi ugotovljene objektivne žaljivosti zapisanega besedila, temveč z upoštevanjem vseh okoliščin primera, ki jih je sodba sodišča prve stopnje zanemarila ali jim ni pripisala ustreznega pomena.

V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje, da so mu bile z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča kršene pravice iz 22., 34. in 35. člena Ustave. Kršitev 22. člena Ustave naj bi bila podana najprej iz razloga, ker naj bi Vrhovno sodišče poseglo v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje (s tem, ko je v nasprotju s sodiščema prve in druge stopnje štelo, da je obdolženec podal na dejstvih utemeljeno vrednostno sodbo). Kršitev tega člena Ustave naj bi bila podana tudi zaradi odstopa od odločanja v podobnih primerih, kar naj bi imelo za posledico tudi »podcenitev ustavne pravice do osebnega dostojanstva, torej osebnostne pravice do časti in dobrega imena (ter zasebnosti)«. Poleg tega naj bi bilo vrednotenje Vrhovnega sodišča povsem pavšalizirano; iz sodbe naj bi bilo razvidno pomanjkanje kakršnekoli jezikovne in/ali sistemsko pravne argumentacije. Kršitev tega člena Ustave naj bi bila podana tudi iz razloga očitnega protislovja med razlogi, ki jih sodba navaja. Iz sodbe naj ne bi bilo razvidno, zakaj Vrhovno sodišče šteje, da očitano dejanje ni bilo kaznivo: ali zato, ker naj ne bi bilo storjeno z namenom zaničevanja, ali zato, ker naj bi bilo (kljub morebitni zaničevalnosti) storjeno »v sprejemljivih okvirih pravice do svobode izražanja«. Očitno napačni naj bi bili tudi stališči, da obdolženec s trditvijo, da je pritožnik »vstopil v nenavaden tip renegatstva«, ni zatrjeval, da je s tem postal odpadnik (renegat) naroda, in da naj iz spornega zapisa ne bi bil razviden namen zaničevanja pritožnika.

Pritožnik graja tudi oceno Vrhovnega sodišča o tem, v kateri smeri gre razumeti očitek o poitalijančevanju imena. Meni, da je treba ta očitek razumeti dobesedno, tj. tako, kot sta ta očitek razlagali sodišči prve in druge stopnje. Kot naj bi izhajalo iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, pa naj obdolženec za takšne trditve ne bi imel nikakršne opore v dejstvih in naj bi torej zatrjeval neresnična in tudi nepreverjena dejstva. Primerjava s fašizmom v povezavi z očitanim renegatstvom, oboje brez kakršnekoli dejstvene osnove, naj bi bila splošno nedopustna prav zaradi splošne zločinskosti tega sistema in naj zato ne bi uživala varstva v okviru pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi dopustilo prekomeren poseg v pravico do osebnega dostojanstva oziroma do časti in dobrega imena iz 34. in 35. člena Ustave. Način izražanja obdolženca v članku naj bi bil zaničljiv, žaljiv, zbadljiv, posmehljiv, tudi senzacionalističen in tendenciozen. Na prvi pogled naj bi bilo razvidno, da je njegov namen zaničevanje in ne resna kritika. Prav tako naj bi bilo upoštevno, da naj obdolženec ne bi ponudil nobene dejanske opore za trditev, da pritožnikovo delo »Tito in tovariši« sloni na potvarjanju resnice. Pritožnik še zatrjuje, da je Vrhovno sodišče odločilo v nasprotju z ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Ustavno sodišče je 9. 3. 2020 prejelo dopolnitev pritožnikove dopolnitve ustavne pritožbe, ki pa je ni upoštevalo, ker je prispela po poteku roka za vložitev ustavne pritožbe.

Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-417/16 z dne 25. 2. 2020 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana obdolžencu, ki nanjo ni odgovoril.

O upravičenju zasebnega tožilca, da vloži ustavno pritožbo zoper sodne odločbe v kazenski zadevi 

Oškodovanec lahko v kazenskem postopku nastopa v različnih vlogah: kot upravičeni tožilec (bodisi kot zasebni tožilec bodisi kot oškodovanec kot tožilec, tj. subsidiarni tožilec) ali kot stranski udeleženec postopka, v katerem pregon sicer vodi državni tožilec. (Glej opombo 1) Pritožnik je imel v kazenskem postopku položaj zasebnega tožilca. Pri kaznivih dejanjih, pregonljivih na zasebno tožbo, je zakonodajalec odstopil od načelnega izhodišča, da pregon izvaja državni tožilec v javnem interesu; v ospredje je postavil zasebni interes oškodovanca in njegovo voljo po sprožitvi in vodenju kazenskega pregona. (Glej opombo 2)

Na podlagi ustaljene ustavnosodne presoje, v skladu s katero Ustava oškodovancu ne zagotavlja pravice doseči obsodbo storilca kaznivega dejanja, je Ustavno sodišče zavračalo ustavne pritožbe oškodovancev. Zavzelo je stališče, da zgolj s pravnomočno odločitvijo o koncu kazenskega postopka ne more biti kršena nobena njihova človekova pravica ali temeljna svoboščina (glej na primer sklep št. Up-131/98 z dne 15. 2. 2002). S sklepom št. U-I-95/14, Up-320/14, U-I-5/17 z dne 12. 1. 2017 je Ustavno sodišče odstopilo od te prakse, saj je poudarilo, da lahko kazenski postopek vpliva tudi na pravni položaj oškodovanca. Oškodovanec je tisti, ki mu je katerakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, s čimer mu nastanejo različni civilni zahtevki. (Glej opombo 3) Ustavno sodišče je poudarilo, da morajo biti oškodovancu s pravnim redom zagotovljena temeljna procesna jamstva, ki mu omogočajo uveljavljanje civilnih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivega dejanja, ne glede na to, v katerem postopku uveljavlja te zahtevke. Pri razlagi teh pravic je treba upoštevati njihov namen. Zakonodajalec namreč ni podelil oškodovancu teh pravic z namenom doseči obsodbo storilca kaznivega dejanja. (Glej opombo 4) Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17, in OdlUS XXII, 9; 12. točka obrazložitve), v kateri je presojalo položaj oškodovanca, kadar ni v vlogi tožilca, poudarilo, da je glede na zakonsko ureditev položaja oškodovanca očitno, da je njegov pravni položaj v kazenskem postopku močno približan položaju stranke in je tesno povezan s položajem državnega tožilca, hkrati pa mu omogoča uresničitev pravice do učinkovitega uveljavljanja zahtevkov zaradi poseganja v njegove pravice. Pri tem je poudarilo, da je treba pri presoji oškodovančevega pravnega interesa upoštevati, da vsi oškodovanci v kazenskem postopku ne varujejo vselej le svojih premoženjskopravnih pravic, temveč tudi nepremoženjske, kar lahko vključuje tudi osebnostne pravice. Izvršitev kaznivega dejanja zoper oškodovanca lahko pomeni poleg posega v njegove pravno zavarovane dobrine tudi hud poseg v njegovo dostojanstvo. Prav v navedeni zadevi je šlo za tak primer, saj sta bili predmet obtožbe kaznivi dejanji nasilja v družini in posilstva. Ustavno sodišče je štelo, da so bila obravnavana dejanja hud poseg v človekove pravice do varnosti, telesne in duševne celovitosti ter časti in dobrega imena iz 34. in 35. člena Ustave. (Glej opombo 5) Zavzelo je stališče, da oškodovanec s sodelovanjem v kazenskem postopku v primeru tovrstnih kaznivih dejanj varuje tudi svoje osebno dostojanstvo, zagotovljeno s 34. členom Ustave. (Glej opombo 6) Ob navedenem je poudarilo, da pravni interes oškodovanca ni neomejen. Čeprav je zatiranje kaznivih dejanj v javnem interesu, javni interes ne izključuje dolžnosti državnih organov v razmerju do oškodovanca – žrtve kaznivega dejanja; v primeru iz navedene zadeve je šlo za dolžnost spoštovanja oškodovančevih procesnih pravic (25. člen Ustave). Ustavno sodišče je interes oškodovanca, da se spoštujejo njegove pravice, ki jih ima po ZKP, zato v tem okviru štelo za pravno upošteven. (Glej opombo 7)

Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-814/14 z dne 21. 9. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17, in OdlUS XXII, 27) spremenilo tudi stališče, da zasebni tožilec ni upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan. (Glej opombo 8) Zasebni tožilec je po določbah KZ-1 in ZKP upravičeni tožilec za kazenski pregon kaznivih dejanj, za katera kazenski zakon določa, da se preganjajo na zasebno tožbo. Pri teh kaznivih dejanjih kazenski zakon ni predvidel, da bi kazenski pregon v javnem interesu izvajal državni tožilec, ampak ga izvaja zasebni tožilec v svojem interesu. Gre namreč za kazniva dejanja, katerih obstoj pogojuje predvsem subjektivna prizadetost oškodovanca. (Glej opombo 9) Zasebni tožilec je stranka kazenskega postopka in ima iste pravice kot državni tožilec. (Glej opombo 10) Tudi zasebni tožilec sicer nima pravice do obsodbe storilca kaznivega dejanja, a drugače od oškodovanca nastopa v vlogi pregona kot tožilec in tako primarno zasleduje prav ta namen. Zasebnemu tožilcu je Ustavno sodišče priznalo položaj upravičene osebe za vložitev ustavne pritožbe, kolikor uveljavlja ustavno varstvo temeljnih postopkovnih jamstev v kazenskem postopku, ki mu jih za uveljavljanje civilnopravnih zahtevkov zagotavljajo Ustava, mednarodni instrumenti in ZKP. Poudarilo je, da je le tako mogoče zagotoviti učinkovitost teh njegovih pravic. (Glej opombo 11)