TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

 

Po presoji sodišča je imel carinski organ zadostno podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru nastal carinski dolg z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine in trošarine, izpod carinskega nadzora. Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih. Ni prišlo do napake carinskega organa, kolikor je šlo za ponarejanje žigov in neresničnega potrjevanja izvoza blaga, je mogoče govoriti le o sumu kaznivega dejanja, za katerega pa se niti ne ve ali je bilo storjeno v sferi carinske službe. Tudi ni mogoče očitati carinskemu organu, da ni ravnal v okviru carinskega nadzorstva, ki je določeno z zakonom. Podlaga za umik carinske deklaracije je določa 51. člen CZ, ki predvsem daje možnost deklarantu, da umakne že sprejeto carinsko deklaracijo. Po 4.a točki 1. odstavka 137. člena Uredbe je v primeru, če je za izvozno deklarirano blago določeno, da mora v določenem roku zapustiti carinsko območje, lahko carinski organ šteje takšno deklaracijo za umaknjeno, če blago v tem roku ne zapusti carinskega območja. Potrjena izvozna carinska deklaracija namreč služi kot dokaz, da je blago oproščeno plačila DDV (31.člen Zakona o davku na dodano vrednost) in tudi razdolžuje uvozno blago, ki je namenjeno pridobljenim proizvodom, zato je pomembno, da se umakne, kolikor je izvoz neresničen. Zmotno je stališče tožnika, da je šteti umik deklaracije kot ustavitev postopka skladno z določbami ZUP. Po določbi 1. odstavka 13. člena ZTro obveznost za obračun trošarine nastane takrat, ko se trošarinski izdelki sprostijo v porabo. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da določba 1. odstavka 65. člena ZTro napotuje na uporabo določb CZ le glede vprašanj postopka in pristojnosti, ne pa tudi glede uporabe materialnih določb.