TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

V pravdi za ugotavljanje nedopustnosti izvršbe je vedno pasivno legitimiran upnik, ki je nasprotoval ugovoru tretjega v izvršilnem postopku zoper dolžnika, in zaradi česar je izvršilno sodišče ugovor tretjega zavrnilo. Tožnica tožbe ni uperila zoper izvršilnega upnika, pač pa le zoper toženca kot izvršilnega dolžnika. Slednji pa je lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe zajet (poleg izvršilnega upnika), če tudi sam izpodbija lastninsko pravico tretje osebe na zarubljenih stvareh. Za to pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožnica namreč izrecno navaja, da toženec (izvršilni dolžnik) njenemu tožbenemu zahtevku ne nasprotuje.

Dejstva o zatrjevanih vlaganjih še ne utemeljujejo zahtevka za ugotovitev solastninske pravice tožnice na vtoževanih nepremičninah. Glede na časovni okvir zatrjevanih vlaganj (od 1976 do 2002) bi bilo treba tožbeni zahtevek presojati bodisi po pravilih ODZ o gradnji na tujem svetu bodisi po ZTLR, ki je omogočal pridobitev lastninske pravice z vlaganji ob soglasju lastnika stvarui bodisi s pravnim poslom bodisi originarno, če je z vlaganji nastala nova stvar v smislu določil o gradnji na tujem svetu.

Na podlagi zatrjevanih vlaganj bi moral bodisi nastati nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali pa bi se morala spremeniti sama identiteta osnovne zgradbe. Če je prišlo le do povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in (ali) izboljšanja bivalnih razmer, hiša pa je ohranila prvotni namen, ne gre za novo stvar in stvarnopravni zahtevek ni utemeljen