TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba B. D. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča se zavrne.

Izpodbijana sodba ni kršila pritožnikove ustavne pravice do odgovora iz 40. člena Ustave, s tem ko se je oprla na določbo 73. člena takrat veljavnega Zakona o javnem obveščanju, ki je določala, da morajo javna glasila objavljati odgovore na objavljene informacije, s katerimi se bistveno dopolnijo dejstva in podatki iz objavljene informacije. Ustavna pravica do odgovora iz 40. člena Ustave ni neposredno uresničljiva v smislu prvega odstavka 15. člena Ustave. Pri pravici do odgovora na objavljeno informacijo gre za primer, ko je zaradi same narave te pravice oziroma zaradi tega, ker je v sami ustavi ta pravica vsebinsko še ne dovolj izoblikovana, nujno, da način njenega uresničevanja uredi zakon. Brez take zakonske ureditve bi bila pravica težko uresničljiva - oziroma bi v primeru take zakonske praznine prišlo do potrebe po "sodnem ustvarjanju prava" ob reševanju konkretnih spornih primerov. Iz besedila 40. člena Ustave je z interpretacijo mogoče vsaj okvirno določiti vsebino oziroma obseg pravice do odgovora na objavljeno informacijo. Ne gre torej za primer, ko bi bila v ustavi pravica samo označena z imenom, vsebinsko pa povsem nedoločena in bi ji šele zakon sploh lahko določil obseg oziroma okvire. V takem primeru pred zakonskim izoblikovanjem vsebine pravice sploh ne bi bilo mogoče govoriti o posegih v tako pravico - saj še ne bi bil znan njen obseg oziroma "varstveno področje". Pri ustavni "pravici do odgovora na objavljeno informacijo" je ob upoštevanju načina in okoliščin nastanka te ustavne določbe možno z interpretacijo priti do ugotovitve, da ta ustavna pravica nujno že sama vsebuje - poleg običajne vsebine, ki jo je možno pripisati pojmu "odgovor na objavljeno informacijo" - tudi pojmovno razmejitev nasproti pravici do popravka. Pogoj za uveljavljanje slednje je namreč prizadetost osebnih in zasebnih interesov, kar pa ni hkrati tudi pogoj za uveljavljanje pravice do odgovora, ki jo ustava posameznikom torej daje zaradi varstva javnih, ne zasebnih interesov (npr. interesa po objektivnem, resničnem, pravočasnem in nepristranskem obveščanju javnosti). Ali bi bilo v takem primeru možno šteti za zakonski poseg v to pravico, dopusten le pod pogoji iz tretjega odstavka 15. člena Ustave, samo tako zakonsko urejanje te pravice, ki bi zanikalo gornjo razmejitev med pravico do popravka in pravico do odgovora - ustavno dopustnost vseh drugih elementov te zakonske ureditve, ki bi npr. precizirali, kdaj in pod katerimi pogoji ima posameznik to pravico do odgovora, pa bi bilo dopustno presojati po nekoliko blažjih kriterijih drugega in ne po strožjih kriterijih tretjega odstavka 15. člena Ustave? Na to zahtevno in zapleteno vprašanje v tem primeru ni bilo treba dokončno odgovoriti, ker izpodbijana zakonska ureditev v tem konkretnem primeru (glej tč. 23 obrazložitve) zadosti tudi strožjim kriterijem presoje po tretjem odstavku 15. člena Ustave.