TFL Vsebine / TFLGlasnik

Z naslovno temo je uokvirjen avtorjev prispevek na strokovnem posvetu Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) RS, ki je potekal 26. januarja 2024 na temo bodoče kriminalitetne politike države za obdobje 2024-2028.[1]

Posvet je povezoval Dr. Darijo Levačić, vršilec dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za policijo in druge varnostne naloge MNZ RS. Po uvodnem nagovoru Helge Dobrin, državne sekretarke MNZ RS, je vodja delovne skupine Simon Sihur, MNZ RS, predstavil postopek priprave predloga ReNPPZK24-28. Sledila je razprava o vsebinskih vprašanjih, v kateri sem poleg dr. Gorazda Meška, dr. Uroša Svete in dr. Miroslava Žaberla sodeloval tudi sam. S programskimi vsebinami, od klasičnih kriminoloških izzivov in kriminalitetne problematike preko kibernetske varnosti in umetne inteligence na varnostnem področju do specifičnih kazenskopravnih vsebin, korupcije in gospodarskega kriminala, o katerih so na posvetu govorili drugi govorci, sem bil povabljen, da odgovorim na vprašanje o tako imenovani pluralni policijski dejavnosti in javni varnosti v lokalni skupnosti. Naslednje je bilo vprašanje o lobiranju in tistih oblikah trgovanja z vplivom, ki se vse pogosteje kažejo kot pripravljalna dejanja pri oškodovanju javnih finančnih sredstev in javnega interesa. Zahtevnost obvladovanja tovrstnih pripravljalnih dejanj pa je v tem, da jih je skoraj nemogoče obvladovati izključno z mehanizmi kazenskega prava, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj.[2]

Če nadaljujem pri teoretičnih predpostavkah »pluralne policijske dejavnosti«, s katerimi si njeni zagovorniki poenostavljeno povedano predstavljajo policijo, občinsko redarstvo in zasebne varnostne organizacije kot zaokroženo celoto, ki »pluralno« odloča o javni varnosti, velja upoštevati, da navedeni deležniki razpolagajo s prisilnimi ukrepi in sredstvi, s katerimi lahko invazivno posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pri posegih v človekove pravice praviloma ni pluralne policijske dejavnosti, temveč je v ospredju doslednost pri spoštovanju zakonitosti in drugih temeljnih načel pravne države. Na posvetu sem zato poudaril, na tem mestu pa še dodatno utemeljujem, zakaj sem zelo zadržan do tega, da se koncept »pluralne policijske dejavnosti« sploh povezuje s kriminalitetno politiko države. Slovenija ima za namen pluralnega odločanja o javni varnosti in kriminalitetni politiki zgleden normativni okvir in robustno podlago, da policijska dejavnost v lokalnem okolju poteka z roko v roki z demokratično javnostjo, državljani in vsemi prebivalci, fizičnimi in pravnimi osebami, vključno s ponudniki zasebnih varnostnih storitev. Da je »pluralna policijska dejavnost« na splošno kratke sape, z oceno stanja smiselno ugotavlja sam predlog ReNPPZK24-28, ko pri zagotavljanju javne varnosti in varstvu človekovih pravic v lokalni skupnosti opozarja, da policija kljub vsem svojim prizadevanjem izgublja stik z lokalnim okoljem. Problematično je, poudarja predlog ReNPPZK24-28, da so ljudje v lokalnem okolju čedalje manj pripravljeni govoriti, kaj šele sodelovati pri reševanju varnostnih problemov. Kaj to pomeni za družbeno tkivo javne varnosti, solidarnost, lokalno demokracijo in varnostno kulturo, se nazorno kaže v stvarnih družbenih razmerah in varnostnih problemih, ki na očeh javnosti pričajo o razraščanju nasilja in kriminala.[3]

Ocena stanja s poglavitnimi problemi in izzivi javne varnosti v ReNPPZK24-28 kaže, da je modelu »pluralne policijske dejavnosti« spodletelo v osrčju povezav z lokalno skupnostjo in prebivalci, lokalno demokracijo in varnostno kulturo. Po desetletjih od prve poosamosvojitvene reforme javne varnosti se je ta eksperiment v Sloveniji očitno izpel že na »mikro« ravni teritorialne enote policijski okoliš. Kar sem o tem povedal na posvetu o ReNPPZK24-28 in to znova ponavljam, je seveda osebni pogled na filozofijo »pluralne policijske dejavnosti«. S to filozofijo smo kot družba prišli do točke spoznanja, da po desetletjih vztrajanja na njenih predpostavkah ni pričakovanih rezultatov javne varnosti. Zato je s »pluralno policijsko dejavnostjo« na svoj način prekinila že krovna politika nacionalne varnosti iz leta 2019 (ReSNV-2), ko je pri uresničevanju temeljnih nacionalnih interesov in varnostih ciljev države določila, kaj v Sloveniji pomeni sistem notranje varnosti, kdo so ključni nosilci in kdo ostali deležniki, ki v tem okviru lahko kakovostno sodelujejo pri zagotavljanju javne varnosti.[4]

V izogib nesporazumu poudarjam, da kritika »pluralne policijske dejavnosti« nima prav nobene zveze z dejavnostjo zasebnih varnostnih in detektivskih agencij v Sloveniji, ki svoje delo opravljajo korektno in s tem prispevajo tudi k javni varnosti. Kritika meri na teoretične predpostavke, ki v praksi nimajo več perspektive, niti pri nas niti širše v svetu. Sodeč po primerjalnih virih gre za teoretične poenostavitve - model, začetki katerega segajo komajda v 90. prejšnjega stoletja tako, da niti v akademskih krogih, iz katerih je izšel, ne uživa ravno neomajne podpore.[5] V ozadju »pluralne policijske dejavnosti« je prepoznavna zdaj že razkrinkana ideologija neoliberalizma, ki se je globoko zažrla v najbolj občutljive družbene podsisteme, javno varnost in policijsko dejavnost, da bi si tudi na ta način utrla pot do zasebne koristi na račun skupnega dobrega in javnega interesa. Ulrich Beck pravi, da so posledice tega divjega prilaščanja planetarnega skupnega dobrega in spodkopavanja suverenosti nacionalnih držav na prehodu v 21. stoletje pokazale, kako z malikovanjem zasebnih interesov hkrati kopni socialno tkivo in kolektivno samozavedanje o pomenu pripadnosti vrednotam skupnosti. Zaradi tega, ker so temeljne družbene vrednote in država za ideologijo neoliberalizma le še »molzna krava«, nepovratno izginja družbeni potencial za prepotrebno preobrazbo (transformacijo) v neko novo in boljšo prihodnost za vse. S tem, poudarja Beck, je prelomljena zaveza med tržnim gospodarstvom in socialno državo, ki je doslej integrirala in legitimirala zahodni model, se pravi model ustavne demokracije kot prvovrstnega projekta moderne.[6]

Od argumentov, ki sem jih – sklicujoč se na pravni red in krovno politiko države o nacionalni varnosti Republike Slovenije – nanizal v prid novemu pristopu k pripravi ReNPPZK24-28, sem nadaljeval s predstavitvijo občinskega programa varnosti (OPV). Ta je kot programsko orodje in horizontalni mehanizem javne varnosti urejen v Zakonu o občinskem redarstvu (ZORed).[7] Kmalu bo dvajset let od tega, kar je bil OPV določen kot zakonska obveznost državnih organov in organov lokalne samouprave, da z vključevanjem demokratične javnosti, npr. preko varnostnih sosvetov in drugih oblik lokalne demokracije prispeva k temu, kar je danes v svetovnem merilu in primerljivih demokratičnih državah, njihovih mestih in skupnostih med najsodobnejšimi načini, strategijami in civilnodružbenimi taktikami razvoja trajnostnega, vključujočega in varnega lokalnega okolja. Tako tudi kar nekaj trajnostno ozaveščenih občin v Sloveniji postavlja OPV v središče svojih strateških dokumentov za vzpostavitev pametne, vključujoče in varne občine. Med njimi je Občina Kočevje, ki je v avgustu lansko leto pokazala interes za sodelovanje, da skupaj opravimo pilotno raziskavo normativnega okvira in uporabne vrednosti OPV v praksi z namenom izdelati priporočila za njegovo posodobitev.

Po dokaj obsežni normativni analizi, s katero smo v sodelovanju s predstavniki Občine Kočevje zajeli tako zakonsko ureditev kot politiko države o nacionalni varnosti trdim, da ima OPV v normativnem pogledu vse lastnosti, primerljive s sorodnimi modeli za upravljanje javne varnosti, vključno z varnostjo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Popolnoma drugačna pa je slika OPV v praksi. Glede tega lahko rezultate raziskave v sodelovanju z Občino Kočevje strnem v eno samo ugotovitev: upoštevajoč žgoče varnostne probleme, ki jih prebivalci v lokalnem okolju najbolj občutijo, bi morala država čim prej odpraviti administrativne ovire in nepotrebne stroške občin pri izdelavi OPV, saj je to med glavnimi vzroki, da zakonska ureditev tega programskega orodja javne varnosti še vedno ni zaživela v praksi.[8]

Glede razlogov za porazno stanje OPV v praksi, delni rezultati projektne študije poleg že navedenih dejavnikov neuspešnosti »pluralne policijske dejavnosti« kažejo, da gre za tipičen vzorec trgovanja z vplivom in javno varnostjo. Namesto da bi država pri prenosu tega programskega orodja in horizontalnega mehanizma javne varnosti s strokovno in finančno podporo pomagala pri opolnomočenju lokalnega prebivalstva za razvoj varnostne kulture na demokratičen način, tako kot je zakonodajalec previdel v ZORed, so bile občine, prepuščene same sebi, primorane, da so za izdelavo OPV z izdatnimi stroški najemale zasebne ponudnike varnostnih storitev.

S konceptom »pluralne policijske dejavnosti« pomeni, kar z oceno problemov javne varnosti v lokalni skupnosti ugotavlja ReNPPZK24-28, da medtem država izgublja stik s prebivalci, pravno in varnostno kulturo v lokalni skupnosti, se pravi v okolju, kjer ljudje živijo svoje vsakdanje življenje. Če pogledamo letna poročila Urada RS za makroekonomske analize in razvoj – UMAR o uresničevanju Strategije razvoja Slovenije 2030 z vsemi sprejetimi obveznostmi države na področju trajnostnega razvoja, pametne specializacije, vključujoče in varne družbe, so na dlani isti vzroki demokratičnega deficita v družbi in nekonkurenčnosti javnega sektorja. Z besedami Ulricha Becka, gre za tipične vzroke odmiranja socialnega tkiva in nepovratne izgube prepotrebnega transformacijskega potenciala družbe za prehod v neko novo in boljšo, bolj varno prihodnost. Pri vsem, kar je skupno ugotovitvam UMAR in Becku, velja poudariti, da ne gre le za naše skupne probleme, temveč za priložnosti, da smo lahko veliko boljši in uspešnejši na poti v prihodnost za vse. Zgrabimo to priložnost, dokler je še čas. 

[1] Predlog Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2024–2028, ReNPPZK24-28; EVA 2023-1711-0028 (v usklajevanju).

[2] Več, Ministrstvo za notranje zadeve RS, Posvet o resoluciji o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete, Ljubljana, 26.01.2024; https://www.gov.si/novice/2024-01-26-posvet-o-resoluciji-o-nacionalnem-programu-preprecevanja-in-zatiranja-kriminalitete/

[3] Predlog ReNPPZK24-28, podpoglavje 6.1 Varnost v lokalnih skupnostih; prim. moj prispevek, Občansko raziskovanje in javna varnost: osebne izkušnje in zakonodajna politika, spletna stran Slovenske akademije znanosti in umetnosti - SAZU; https://www.sazu.si/events/65094383eb8eb9b95d2329ac (26.01.2024).

[4] Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije, ReSNV-2, Uradni list RS, št. 59/2019.

[5] Glejte, npr., Boels, D. Verhage, A. (2016). Plural policing: a State-of-the-Art Review. Policing: An International Journal of Police Strategies & Management, 39. 2-18; Lister, S. Jones, T. (2015). Plural policing and the challenge of democratic accountability. Accountability of Policing, in: Lister, S. Rowe, M, (eds.) Accountability of Policing. Routledge Frontiers of Criminal Justice. Routledge, London, pp. 192-213.

[6] Beck, U. Kaj je globalizacija?: zmote globalizma – odgovori na globalizacijo. Ljubljana: Krtina, 2003.

[7] Zakon o občinskem redarstvu – ZORed (Ur. list RS, št. 139/2006 in 9/2017).

[8] Analiza občinskega programa varnosti s predlogi za posodobitev, pilotni projekt Inštituta za razvoj vključujoče družbe in Občine Kočevje – projektna študija v sklepni fazi raziskave 2023-2024 (neobjavljeno)