TFL Vsebine / TFLGlasnik

Jože Ilc se je odločil za neprofesionalen pristop, po »agitpropovsko ploskal odločitvi« in s tem tudi sam priložil kocko v mozaiku propadanja pravne države. Sicer dobrodošlo Sodniško pravo kot da izgublja pomen, saj ni več sporno, da slovenska sodišča z najvišjim na čelu ubirajo zelo kreativna pota spiritus agensa sodobnega prava.² Če bi sam pred dobrimi 44 leti ob opravljanju pravosodnega izpita, tudi pred kolegom Ilcem, pristopil na tak način, ga kar slišim, kako bi mi dejal, da me ob taki interpretaciji in argumentaciji »lahko samo gladko zabriše«.

Povod njegovega članka je revizijska odločba Vrhovnega sodišča RS v enem od sporov v zadevah kreditov v švicarskih frankih.³ Ne le kolegov članek, predvsem interpretacija in argumentacija Vrhovnega sodišča kažeta dobro mero kreativnosti, zato se odzivam. Poudarjam, da si niti pod razno ne domišljam, da bi materijo kar poznal. Kot upokojeni odvetnik pa menim, da mi je nekaj osnovnih procesnih in materialnih načel, standardov in pravil še ostalo v glavi. Kolikšna je njih uporaba v praksi, je drugo vprašanje. Ob prebiranju zgoraj omenjenih dokumentov pa sem prišel do spoznanja, da niso drugi nič boljši, če niso nekateri celo slabši. Da o neverjetnih ‒ upam, da zavestno napačnih ‒ interpretacijah niti ne govorim.

Če se tudi sam spomnim lastne prakse, več kot 25-letnega zastopanja bank kreditodajalk pri sklepanju dolgoročnih potrošniških tolarskih in evrskih kreditov ali kreditov v tuji valuti ter sporazumov o hipotekarnem zavarovanju terjatev bank, bi dodal, da po mojem mnenju pogodb v švicarskih frankih niso sklepali povprečni potrošniki, ki so normalno obveščeni ter razumno pozorni in preudarni, kot jih definira Vrhovno sodišče, temveč po pravilu bolj izobraženi, a k špekulativnim poslom nagnjeni posamezniki. V številnih primerih sem v razgovorih s kreditojemalci pred sklepanjem pogodb pri notarju povprašal, zakaj se odločajo za kredit v švicarskih frankih, in ne v tolarjih ali evrih, ker da so riziki neznani, pa sem v odgovor prejel le nasmeh ali izjavo, da bodo o tem razmišljali pozneje, če bo do tega prišlo, sicer pa da se ni odreči poceni kreditu.

To v celoti potrjuje konkreten obravnavan primer kreditojemalca, diplomiranega ekonomista, ki se je za vsako ceno odločil dobiti kredit v CHF in bil pri tem zelo vztrajen. Pri čemer se je Vrhovno sodišče tej »eliti v bran« (med kreditojemalci so bili tudi zdravniki, odvetniki, doktorji znanosti, notarji itd.) postavilo celo s konstruktom standarda povprečnega evropskega potrošnika. Pa naj se Vrhovno sodišče potrudi in nam deležnikom, povprečnim pravdarjem v slovenskih sodnih postopkih, s profesionalno skrbnostjo pojasni:

• kaj vsebuje/zapolnjuje standard potrošnika vis a vis povprečnega potrošnika,
• kdaj je potrošnik normalno obveščen oziroma nenormalno obveščen,
• kdaj je potrošnik razumen ali nerazumen,
• kdaj je potrošnik razumno oziroma nerazumno pozoren,
• in končno: kdaj je potrošnik nepreudaren oziroma preudaren,
• nenazadnje, da ne bo pomote: kaj je povprečen evropski potrošnik,
• in nazadnje: Vrhovno sodišče kot materialno podlago navaja praktično le evropski direktivi,⁴ pa bi bilo vendarle dobro vedeti tudi, katera določila katerih prisilnih predpisov notranjega, slovenskega pravnega reda pomenijo implementacijo načel, pravil in določil predmetnih direktiv. Verjetno ni sporno, da direktiv ni mogoče neposredno uporabljati. Ali pač?

1. Sklep – naj začnem s koncem

Ko se že vse postavlja na glavo, naj začnem s koncem. Postopki v sporih o ničnosti dolgoročnih deviznih pogodb so vse bolj spori o odgovornosti – ne, ne mislim na odgovornost bank, kreditodajalk, ali celo sodnikov – kreditojemalcev, polnoletnih, zrelih, opravilno in poslovno sposobnih državljanov. Ki jim banke niso sposobne pojasniti vse mogoče poti in stranpoti sprememb menjalnih tečajev, valutnih tveganj, efektivnih obrestnih mer, čistih vrednosti kreditov in posledično sprememb stanja dolga itd. K izboljšanju stanja očitno niso nič doprinesle niti številne spremembe in dopolnitve prisilnih predpisov, sprejete v zadnjih 20 letih, vključno s pritegnitvijo notarjev k sklepanju pravnih poslov. Ker so hkrati ti posli legalni in legitimni, je ob ugotovitvah Vrhovnega sodišča, kakšna da sta obseg in stopnja strokovne skrbnosti in kaj vse mora vsebovati pojasnilna dolžnost banke, mogoče zaključiti, da:

1. bi bilo primerno organizirati izobraževalne seminarje z zaključnim preizkusom znanja, katerega certifikat bi predstavljal potrdilo o izpolnjevanju pogojev polnoletnih potrošnikov za najem potrošniškega kredita;
2. ali morda kreditojemalcem kar postaviti skrbnika, stroške zanj pa kriti v breme kreditodajalca;
3. ali pa sklepanje tovrstnih pravnih poslov strankam – fizičnim osebam prepovedati
4. v nasprotnem pa kreditojemalcem že vnaprej priznati odškodninsko terjatev do države, saj s tako normativno ureditvijo, kot je sedaj, ni mogoče zatrjevati, da smo polnoletni državljani Slovenije tudi opravilno/poslovno sposobni za sklepanje teh vrst pravnih poslov;
5. Direktivi 93/13 in 2008/48 ob sklepanju obravnavanih pravnih poslov še nista bili implementirani v slovenski pravni red;
6. je treba drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13 razlagati tako, da pojem »glavni predmet pogodbe« v smislu te določbe zajema pogoje kreditne pogodbe, ki določajo, da je tuja valuta obračunska valuta in da je euro valuta plačila, zaradi česar valutno tveganje nosi kreditojemalec. V skladu s členom 4(2) Direktive 93/13 torej ocena nepoštenosti pogodbenih pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku. Sodišče lahko torej preveri nepoštenost pogoja, ki se nanaša na opredelitev glavnega predmeta pogodbe, samo, če ta pogoj ni v jasnem in razumljivem jeziku;
7. bi kazalo tudi sodnike poprositi za jasno, kleno in razumljivo izražanje ter pisanje obrazložitev odločb, saj so instančne sodne odločbe že kar po pravilu vse bolj arbitrarne. Jasno in razumljivo utemeljitev stališč ter odločitve pa nadomešča pravna latovščina, na primer:
   • »sodišče v izogib ponavljanju v celoti soglaša z utemeljitvijo prvostopenjskega sodišča« ali
   • »revizijsko sodišče je drugačnega mnenja«.

   V izhodišču lahko le ponovi, kar je pojasnilo že v sodbi št. II Ips 8/2033:

   • »[…] v nasprotju …«⁵ in
   • »Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede petih zgoraj že navedenih vprašanj. Svojo presojo je zato omejilo le na ta vprašanja in še to zgolj tista, ki so potrebna za odločitev o reviziji.«⁶
   
   Je torej dopustilo revizijo glede vseh petih vprašanj ali ne in je najprej odločilo o reviziji, nato se je lotilo vsebine, to je katera predlagana vprašanja dopusti? Ne pa vseh pet. Pri tem razlogov o dejstvih, ki so pripeljali do takega zaključka, ne navede. Skratka, še kako bi bilo treba vpeljati pojasnilno dolžnost sodnikov, saj sedanja praksa slovenskih sodišč ne dosega standarda pojasnilne dolžnosti, zaradi česar: »ima sodba posledično pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti; je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe etc.«⁷ Stranke namreč v odnosu do sodišča niso v informacijsko enakovrednem položaju, saj se sodišče vsakodnevno in sistematično ukvarja z razreševanjem spornih razmerij in poseduje akumulirano znanje številnih sodnikov, višjih sodnikov, sodnikov svetnikov;
8. bi obravnavani spor lahko uporabili kot šolski primer seznanjanja tudi sodišča s področjem ekonomije, financ, organizacije dela itd., če se že ne poslužimo sicer potrebnih izvedencev za razjasnitev kakšnega dejstva, za katero je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.⁸ Ni namreč dvoma, da je imelo sodišče (kot v gledališču) »šepetalca «, ki ga je opozoril na valutne pare in drugo ekonomsko-finančno latovščino. Le tako je lahko razumel sintagmo zelo velikih posledic zelo velike depreciacije valute. Sicer ne bi mogel odgovoriti na vprašanje, ali lahko zelo velika depreciacija valute države, v kateri ima posojilodajalec stalno prebivališče (ups – prav: posojilojemalec), ki jih je treba oceniti glede na okoliščine primera, povzroči kaj? … zmanjšanje … In končno odgovoril na vprašanja glede posledic netipičnega, neomejenega in neobvladljivega tveganja. Od kot sodišču vedenja in znanja, da so bila ta valutna tveganja netipična, neomejena in neobvladljiva, ni jasno.
9. Če pa je poleg vsega resnica celo drugačna. In to prav v tem konkretnem, življenjskem primeru. Seveda nisem gotov, sem pa prepričan, da okoliščine konkretnega primera kažejo na špekulativne razloge in posledice/uspeh potrošnika. Zakaj? Zato, ker ostaja odprto vprašanje, ali je potrošnik/tožnik sploh utrpel kakšno relevantno škodo. Sam trdim, da ne.
   • Vztrajno se je trudil pridobiti devizni kredit prav v CHF in uspel.
   • Leta 2008 je najel kredit za 185.000 CHF, kar je po takratnem menjalnem tečaju 1 EUR : 1,487 CHF znašalo okroglih 125.000 EUR. Za isto vrednost je istega leta 2008 kupil nepremičnino.
   • Pri poenostavljenem obračunu odplačevanja kredita je v osmih letih, torej do leta 2016, odplačal 50.000 CHF kreditne glavnice, kar je po povprečnem menjalnem tečaju za to obdobje znašalo približno 40.000 EUR. Dolg je tako leta 2016 znašal še 135.000 CHF oziroma 125.000 EUR.
   • Tega leta (2016) je najel nov evrski kredit v višini preostanka dolga in poplačal devizni kredit, torej 125.000 EUR. Zaradi rasti cen nepremičnin se je vrednost nepremičnin povečala za približno 20 odstotkov, in sicer na 150.000 EUR.
   • Do leta 2024 je nato odplačal (ob predpostavki 30-letne ročnosti vračila) 35.000 EUR kredita, tako da je dolg znižal na 90.000 EUR; zaradi nadaljnje rasti cen nepremičnin se je vrednost njegove nepremičnine povečala za nadaljnjih 20 odstotkov, torej je vrednost nepremičnine zrasla na 175.000 EUR.
   • Na pomoč mu ju nato priskočilo sodišče in mu priznalo denarno terjatev do banke v znesku 80.000 EUR.

Rekapitulacija:

• Potrošnik je najprej najel 185.000 CHF kredita, odplačal 40.000 EUR in konvertiral kredit v evrskega za 125.000 EUR. Do leta 2024 tega poplača za nadaljnjih 35.000 EUR. Stanje kredita tako znaša 90.000 EUR.
• V obdobju 2008 do 2024 je potrošnik tako poplačal obveznosti za 75.000 EUR. Skupaj s preostankom dolga ga je posel »koštal« 90.000 EUR, odplačati pa mora še 90.000 EUR, skupaj torej 180.000 EUR. Ker je vrednost kupljene nepremičnine zdaj 175.000 EUR, od banke pa pričakuje še 80.000 EUR, bo kredit skoraj v celoti poplačal. Zmanjka mu le 10.000 EUR (ne po 28 letih, temveč po 16 letih).
• Na koncu se pokaže, da je v 18 letih kupil nepremičnino, vredno 175.000 EUR, in sicer za kupnino 180.000 EUR. In kje je škoda?

2. Uporabljeno materialno pravo Vrhovnega sodišča RS

Vrhovno sodišče RS je po mojem prepričanju ravnalo po prastarem sodniškem reklu: »Najprej sprejmem odločitev, nato zanjo poiščem argumente.«

Tako se je odločilo za razsojo uporabiti prirejena materialnopravna pravila evropskega pravnega reda, konkretneje direktiv^,9 in sodno prakso Sodišča EU¹⁰ ‒ na njih je utemeljilo zatrjevano neustrezno pojasnilno dolžnost. V tem članku predstavljam le nekatera sporna vprašanja oziroma zatrjevanja, za katera menim, da do sedaj niso bila zadosti poudarjena.

Že v uvodu članka sem izpostavil zanimivo dejstvo, da v velikem številu do zdaj razsojenih sporov sodišča odločajo posebej o ničnosti kreditnih pogodb in posebej o ničnosti notarskih zapisov teh istih pogodb, kot da bi šlo za dva pravna posla, za dva kredita. Pa to preprosto ne vzdrži presoje. Za preveritev je mogoče postaviti vprašanje, ali je kreditojemalec prejel dva kredita ali enega?¹¹

Sodišče se najprej loti razlage evropskega potrošniškega prava. Pri tem ne pozabi takoj pripomniti, da s tem tudi nacionalnega potrošniškega prava.¹² Namen evropskega potrošniškega prava je vzpostaviti dejansko ravnotežje med pogodbenima strankama z odpravo neravnotežja, ki se ustvarja zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, da se uravnoteži šibkejši položaj potrošnikov. Sam, kot že navedeno, ocenjujem, da je sodišče storilo več bistvenih kršitev pravil postopka. Kršilo pa je tudi materialno pravo.

Pri tem je treba poudariti bistveno:

V zvezi z veljavnostjo direktiv, teh in drugih, na tem mestu ni prostora za utemeljitev zgornjih trditev. Zainteresirani bralec naj pogleda poglobljeno študijo dr. Mateja Avblja.¹⁵

3. Nepošteni pogodbeni pogoji

Naslednji ugovori so vsebinske narave. Tako se sodišče sklicuje na določila 23. in 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov – ZVPot (Ur. l. RS, št. 98/04 – UPB in nasl.),¹⁶ ki da v konkretnem primeru pripeljejo do zaključka, da je sporni pogodbeni pogoj kredita v tuji valuti v danem primeru nepošten.

Po 23. členu ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če (i) povzročijo pri potrošniku znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; ali (ii) povzročijo, da je izpolnitev neutemeljeno v škodo potrošnika; (iii) povzročijo, da je izpolnitev bistveno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oziroma (iv) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.

V tej zvezi je treba poudariti naslednje:

1. Vrhovno sodišče se sklicuje na direktive in sodno prakso Sodišča EU, ki jo tudi navaja. Vse to kot dokaz oziroma argument nedovoljenosti pogodbenega pogoja. Zamolči pa vsebino drugega odstavka 2. člena direktive, po kateri: »[…] določbe te direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznostih zakona«. Ali drugače: »Ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.« V zvezi s tem je treba poudariti, da se dajalec kredita s kreditno pogodbo zaveže predvsem k temu, da bo kreditojemalcu zagotovil določen znesek denarja, zadnje navedeni pa se zaveže predvsem k temu, da bo ta znesek vrnil – praviloma skupaj z obrestmi – v določenih rokih. Bistveni izpolnitveni ravnanji take pogodbe se tako nanašata na znesek denarja, ki ga je treba opredeliti v valutah izplačila in vračila, ki sta dogovorjeni v tej pogodbi. Zato se to, da je treba kredit vrniti v določeni valuti, načeloma ne nanaša na pomožni način plačila, temveč na samo naravo obveznosti dolžnika, in torej pomeni bistveni element kreditne pogodbe.
2. Vrhovno sodišče izpostavi, da je v jedru dopuščenih revizijskih vprašanj (pri čemer nam bralcem ni dano, da bi lahko izvedeli, katera dopuščena vprašanja je sodišče dejansko obravnavalo) vprašanje pojasnilne dolžnosti banke kot kreditodajalke, kar da je tudi ključno orodje uresničevanja enega osrednjih ciljev Direktive 93/13/EGS, ki terja, da se namesto formalne vzpostavi dejanska enakost med strankama. Tudi v nadaljevanju se Vrhovno sodišče ukvarja pretežno z direktivo, ki ne more in ne sme biti materialna podlaga odločitve.
3. Ko se Vrhovno sodišče sklicuje na določila 22. do 24. člena ZVPot, bi pričakovali, da bi se opredelilo, katere pogodbene pogoje iz konkretne pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu je šteti:
   • Po določilih prvega odstavka 22. člena ZVPot za tiste, ki jih je določala toženka, v obliki formularne pogodbe ali celo splošnih pogojev poslovanja.
   • Vrhovno sodišče bi moralo predstaviti, katere pogoje v konkretni pogodbi in splošnih pogojih poslovanja je šteti za nepoštene po prvem odstavku 24. člena ZVPot, med njimi pa jasno in razumljivo izpostaviti, katere od konkretnih pogodbenih pogojev, ki so sestavni del napadane pogodbe v tem postopku, je šteti za nepoštene.
4. V zvezi z navedenim se je treba vprašati, katero od sodišč na kateri od stopenj je proučilo dejansko stanje, da bi lahko s stopnjo prepričanja dokazovalo vsaj obstoj zatrjevane škode. Kdo pa je obstoj škode do sedaj že dokazal?
5. Sodišče se tudi ne loti predstavitve vsaj katerega od nepoštenih pogojev iz tretjega odstavka 24. člena ZVPot, temveč ostaja na nivoju t. i. standarda povprečnega potrošnika. Revizijsko sodišče ne argumentira in ne interpretira v tem konkretnem primeru slovenskega materialnega prava. Resda navede, da razsoja po evropskem potrošniškem pravu, katerega sestavni del da je tudi slovensko potrošniško pravo. Ne. V celoti se opre na določila dveh direktiv, kot da bi prav ti dve direktivi s tem konkretnim spornim primerom skozi šivankino uho sodne prakse poskusilo implementirati za nazaj v slovenski pravni red. Sočasno s tem pa v pravni red uvesti tudi »standard povprečnega evropskega potrošnika«, katerega abstraktni, objektiviziran stan je slovenskemu življu neznan.
6. In še: kateri od pogojev iz 24. člena ZVPot je nepošten? Po vrsti.
   • Zakaj naj bi bil pogodbeni pogoj, da je potrošnik dolžan banki vrniti toliko švicarskih frankov (plus obresti), kot jih je prejel, nepošten, neutemeljen? Nič drugače ni bilo določeno v pogodbi ne ob njeni sklenitvi ne ob njenem prenehanju. Vsi, ne le pogodbeni stranki, so bili še kako dobro seznanjeni, da so dolžni vrniti tisto, kar so prejeli. Še več. Kreditojemalec je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi lahko sklenil pogodbo s takim pogodbenim pogojem. Se je sam kreditojemalec odločil, ali ga je morda pozval kreditodajalec, naj ob odplačevanju kredita plača tudi razliko, za katero je bil okoriščen zaradi spremembe menjalnega tečaja? Je kaj plačal?
   • Zakaj naj bi bila izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika? Je mar »namesto jabolk dolžan vrniti hruške, namesto jabolk zlati delišes jabolka idared«? Nič od tega. Gre za klasično aleatorno pogodbo, pogodbo o tveganju, ki je dopustna. Ali pa revizijsko sodišče meni, da bi bila dejanska vzpostavitev uravnoteženih pravic in obveznosti podana, če bi vsakokratno razliko v spremembi tečaja, ki predstavlja spremembo v breme povečanja glavnice kredita, krila banka. S čigavim denarjem ‒ potrošnikovim? Saj drugega nima. Z njim posluje, ga posoja, nekaj malega obresti potrošnikom tudi prizna, ustvarja dobičke.
   • Je zakonodajalec, izvršna oblast, sodna oblast, Banka Slovenije etc. kadarkoli kogarkoli opozorila na ta sedaj neutemeljen, nepošten pogoj? Je ob toliko spremembah področnih zakonov in Obligacijskega zakonika (OZ) kdaj kdo terjal, da se pogodbeni pogoj kredita v tuji valuti ali z valutno klavzulo zakonsko določi za prepovedan, nepošten, nedobroveren? Ni!
   • V čem naj bi bila izpolnitev pogodbe bistveno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval? Se je povečal dolg, anuiteta? Je potrošnik utemeljeno pričakoval, da se bo v teku odplačevanja kredita, kadar bo prišlo do spremembe menjalnega tečaja med EUR in CHF, to reflektiralo v višini anuitete le, ko se bo ta zmanjšala, ne pa tudi povečala, da bo torej posredno potrošnik deležen le dodatnih beneficij, ne pa tudi dodatnih bremen?
   • V čem naj bi bilo podano nasprotje načelu poštenja in vestnosti?
   • Ali ne gre v obravnavanem primeru, upoštevaje predvsem tudi 3. člen ZVPot-1,¹⁷ za razmerja, ki jih ta zakon ne ureja in se zato uporabljajo določbe OZ, in sicer za: (i) tipičen primer spremenjenih okoliščin po določilih člena 112. členu OZ (in, če prav razumemo sodišče, ko v zadnji alineji 8. točke obrazložitve odločbe navaja, da sta stranki na podlagi 17. člena sklenjene pogodbe o dolgoročnem kreditu zaradi spremenjenih okoliščin sklenili novacijo?); (ii) ali morda za nezmožnost izpolnitve po 116. členu OZ; (iii) morda za čezmerno prikrajšanje po 118. členu OZ; (iv) ali celo za neupravičeno pridobitev po 190. členu OZ?

Vsebina revizijske odločbe (pa tudi številnih drugih) dokazuje, da revizijskemu sodišču, kljub številnim, na njegovo pobudo sprejetim spremembam procesne zakonodaje, ki naj bi revizijskemu sodišču omogočile intervencijo na »že kar neobvladljivem trgu sodnih odločb v sporih v zvezi s pogodbami o dolgoročnih deviznih kreditih, predvsem v švicarskih frankih«, ni uspelo razviti instrumentarija za poenotenje sodne prakse, temveč se še nadalje zapleta v redefinicije procesnih in materialnih načel in standardov ter v neobrazložene in neutemeljene nedefinirane pojme. Namesto da bi revizijsko sodišče jasno in razumljivo odgovorilo na temeljna vprašanja prakse: ali – in če da, v kakšnem obsegu in časovnem okviru – se v sporih pred slovenskimi sodišči uporabljajo pravna pravila, načela in standardi, vsebovani v direktivah in sodni praksi Sodišča EU; na katera vprašanja pogodbenega formularnega prava ali splošnih pogojev poslovanja je treba v sodnih postopkih odgovoriti, da bi lahko šteli, da je banka opravila svojo pojasnilno dolžnost, skladno z zavezami zakona, in katera dejanja, ravnanja banke je šteti za tista, ki ustrezno zapolnjujejo standard povprečnega potrošnika in zadovoljivo izpolnijo pojasnilno dolžnost. Ne da bi na silo opisovali neobstoječ kadrovski potencial bank, ki naj bi – ne ve se, kako – »posrkal vsa akumulirana znanja in vedenja«. Celo neupoštevaje dejstvo, da ga ni junaka, ki bi lahko na kratek, kaj šele na dolgi rok predvidel finančne in splošne globalne krize.

---

¹ Ilc, J.: Kreditna pogodba v švicarskih frankih, Odvetnik št. 1 (114) – pomlad 2024, str. 11.

² Sodniško pravo, Pravna obzorja št. 60, Lexpera, Ljubljana 2023.

³ VS RS, sodba in sklep št. II Ips 54/2003 z dne 20. septembra 2023.

⁴ Direktiva 93/13/EGS in Direktiva 2008/48/ES.

⁵ Točka 27 obrazložitve revizijske odločbe.

⁶ Točka 9 obrazložitve revizijske odločbe.

⁷ Točki 14 in 15 člena 339 ZPP; gl. tudi 370. in 379. člen ZPP.

⁸ Člen 243 ZPP.

⁹ Direktiva 93/13/EGS in 2008/48/ES.

¹⁰ Združene zadeve C-776/19 do C-782/19.

¹¹ Na primer sodne odločbe II Cp 2237/2018, II Cp 13824, I Cp 903/23, I Cp 722/2022, II Cp 2008/22, II Cp 1201/22.

¹² Točka 11 obrazložitve revizijske odločbe.

¹³ Člen 6:
1. Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev.
2. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da potrošnik ni prikrajšan za varstvo, ki ga zagotavlja ta direktiva […].
Člen 7:
1. Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.

¹⁴ Prav tam, točki 13 in 14.

¹⁵ Avbelj, M.: Sodobno pravo Evropske unije, GV Založba (Lexpera, d. o. o.), Ljubljana 2020, str. 50–53.

¹⁶ Točka 6 obrazložitve revizijske odločbe.

¹⁷ Ur. l. RS, št. 130/22.