TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana odločba (sodba in sklep) sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana odločitev ima materialnopravno podlago v določbah ZVarD.

Tožnik je navedel in izkazal dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je toženec ravnal v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, toženec pa na drugi strani ni navedel in dokazal, da prepovedi ni kršil, oziroma da je za neenako obravnavo obstajal legitimen cilj, sorazmeren s posegom.

Z argumentom, da starostne omejitve na splošno niso diskriminatorne, saj veljajo tudi v drugih poklicih in dejavnostih, ni mogoče utemeljiti starostne omejitve, ki velja za kolesarske sodnike. Razlogi za starostne omejitve v različnih poklicih (dejavnostih) so različni, odvisni od narave in zahtevnosti posameznega poklica, zato z razlogi za starostno omejitev, veljavno za en poklic, ni mogoče pojasniti (upravičiti) starostne omejitve, ki velja za drug poklic.

Pravilo, ki zaključek kariere kolesarskega sodnika veže na izpolnitev določene starosti, po stališču pritožbenega sodišča samo po sebi ni diskriminatorno. Kot diskriminatorno se je izkazalo šele v konkretni procesni situaciji, torej v razmerju med tožnikom in tožencem. Za zahtevek, s katerim zasleduje generalno preventivne koristi drugih oseb, ki bi jih sporno pravilo utegnilo prizadeti, tožnik ne izkazuje pravnega interesa, zato je tožba v tem delu nedopustna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Prisojeno nadomestilo zaradi diskriminacije je znotraj zneskovnega razpona (500 EUR do 5000 EUR), določenega v drugem odstavku 39. člena ZVarD. Niti tožnikove pritožbene navedbe niti ugotovljene okoliščine primera ne utemeljujejo spremembe te odločitve. Sodišče prve stopnje je pri določanju višine nadomestila upoštevalo vse relevantne okoliščine (več let trajajočo diskriminacijo, nemožnost sojenja na kolesarskih tekmah, toženčevo neodzivnost na opozorila o diskriminaciji, izražena s strani zagovornika načela enakosti in varuha človekovih pravic, tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), s tem, ko je okoliščine konkretnega primera primerjalo z okoliščinami v zadevi VSL II Cp 1016/2021, pa je prisojeno nadomestilo tudi umestilo v širši okvir.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor o zastaranju zahtevkov za prenehanje diskriminacije (velja splošni petletni zastaralni rok, saj ZVarD, ki je glede na ZDru-1 lex specialis, ne določa enoletnega zastaralnega roka, poleg tega v tretjem odstavku 2. člena izključuje uporabo drugih zakonov, če so za diskriminirano osebo manj ugodni), in s katerimi se toženec v pritožbi niti ne sooči.