TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožnica sama.

III. Prvo in drugotožena stranka nosita sami stroške odgovora na pritožbo.

Ravnanje drugotožene stranke ni bilo protipravno. Tožnica drugotoženi stranki neutemeljeno očita nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse. V času izdaje odločbe z dne 5. 1. 2009 ni obstajala sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1. Drugotožena stranka je materialno pravo razlaga na način, da se pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in pravica do dodatka za nego otroka med seboj izključujeta in da lahko upravičenec uživa le eno od teh pravic. Taka je bila tudi tedanja upravna praksa. Tožnica je imela možnost, da zoper negativno odločbo, s katero je bilo odločeno, da nima več pravice do omenjenega dodatka, izpodbija pred drugostopenjskim organom ter kasneje tudi možnost sodnega varstva, kar pa ni izkoristila. Odločba je tako postala dokončna in pravnomočna.

Drugotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v času po izdaji sodbe Psp 92/2012 z dne 23. 3. 2012. Prvostopenjski organ (CSD) z omenjeno sodbo ni bil seznanjen in ni imel nobene pravne podlage, da bi tožnici izdal novo odločbo o pravici do dodatka za nego otroka. O tej pravici se namreč odloča na podlagi zahteve stranke, kar izhaja iz 96. člena ZSDP oziroma ZSDP-1. Ne gre torej za odločanje po uradni dolžnosti.