TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Finančni lizing je specifičen pravni posel, ki ga ni mogoče uvrstiti med klasične tipe pogodb. Pri tem poslu gre za kompleksni, atipični pogodbeni odnos, ki ga opredeljujejo predvsem specifične pogodbene klavzule. Ključnega pomena pa je, da so pri finančnem lizingu izraženi drugačni interesi: dajalca izpostavlja interes financiranja, jemalca pa interes uporabe. Finančnega lizinga ni mogoče enačiti z najemom, kot je to pravilno in prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje. Pojem najem običajno označuje transakcijo, pri kateri lastnik pogodbeno prepusti posest na svojem premoženju drugi osebi, za določeno najemno obdobje, ki je krajše od življenjske dobe premoženja, v zameno za določena periodična denarna plačila. Po koncu obdobja se premoženje vrne k lastniku, pri čemer najemnik med najemnim obdobjem nima lastniških interesov glede premoženja najema. Toda pojem najema se uporablja tudi v smislu transakcij, katerih ključna funkcija je financiranje nakupa premoženja. Končni cilj te transakcije je, da lastnik premoženja pridobi povrnjeno naložbo v premoženje, skupaj z obrestmi, medtem ko ima oseba, ki dobi posest na predmetu, pravice in obveznosti, ki so v praksi vzporedne z lastnikovimi. Zaradi tega je transakcija po imenu finančni lizing pravzaprav zavarovan finančni mehanizem in ne dejanski najem. Iz tega razloga je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za pravni posel najema in zato uporaba določb Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) ne pride v poštev.