TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob reševanju pritožb se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po prvem odstavku 172. člena KZ-1, veljavnega v času storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, je bila slabotna oseba tista, pri kateri se zlorabi njena duševna bolezen, začasna duševna motnja, hujša duševna zaostalost, slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati. Novela KZ-1H (ki je začela veljati 30. 6. 2021) je definicijo slabotne osebe spremenila in sicer je slabotna oseba tista, pri kateri se zlorabi njena duševna bolezen, začasna duševna motnja ali hujša duševna manjrazvitost, zaradi katere ta ni sposobna podati privolitve. Namesto nesposobnosti upirati se, zakonsko besedilo zdaj govori o "nesposobnosti podati privolitev" v normativnem smislu (tj. nesposobnost učinkovito, torej pravno veljavno privoliti). Obenem je zožen krog okoliščin, z zlorabo katerih je dejanje mogoče izvršiti. Črtana je zloraba "slabosti", prav tako pa zakonsko besedilo ne vsebuje več klavzule, ki je dopuščala uporabo analogije intra legem ("kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati"). Prav tako je novela zakonski znak zaostalost, nadomestila z znakom manjrazvitost. Za izpolnitev biti inkriminacije (ne glede na to, ali gre za kaznivo dejanje storjeno pred novelo KZ-1H ali po njej) ne zadošča zgolj ugotovitev, da je pri osebi podano eno od navedenih stanj, temveč tudi, da storilec takšno stanje žrtve zlorabi.