TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Ureditev v 137. členu ZDR je za delodajalca zavezujoča, zato se s socialnimi partnerji ne more dogovoriti za nižji obseg pravic, kot jih določa zakon. Drugi odstavek 7. člena ZDR namreč določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. V tretjem odstavku istega člena so določene izjeme od tega pravila, med katerimi pa ni 137. člena ZDR, ki ureja nadomestilo plače za čas čakanja na delo. Zato se tožena stranka ni mogla veljavno dogovoriti o nižjem nadomestilu, kot ga je določal zakon. Takšne določbe so namreč v nasprotju z določbo 137. člena ZDR. Tožnik, ki v spornem obdobju ni delal iz razlogov na strani tožene stranke, je zato za čas odsotnosti z dela upravičen do nadomestila plače v višini 100 %.