TFL Vsebine / TFLGlasnik

Sodba o sodišču pridruženi mediaciji: ali smo našli boljšo pot za reševanje sporov?

Sodišču pridružena mediacija je s strani sodišča spodbujena, podprta in usmerjena mediacija. Prehojeno pot razvoja sodišču pridružene mediacije v preteklih 20 letih bi lahko, v luči prispodobe o ljubezenskem odnosu, opisal na način, da je ta pot do danes šla skozi štiri faze, zdaj pa jo čaka še peta faza.

Prva faza: zmenek z mediacijo in spoznavanje mediacije

Prvi slovenski »rendezvous« z mediacijo je bil izveden na sodiščih v ZDA, potem pa smo se opirali tudi na znanje, nasvete in izkušnje strokovnjakov iz Nizozemske in Anglije. Leta 2001 je bil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani sprejet prvi program sodišču pridružene mediacije.

Glavni izzivi pri načrtovanju uvedbe mediacije so bili v tem, da mediacija pri nas ni imela nobene tradicije, niso je poznali ne sodniki ne odvetniki in še manj splošna javnost, ni bila pravno regulirana, predvsem pa nismo imeli nobenega programa usposabljanja za prvo generacijo mediatorjev.

Odziv pravne stroke na pilotski program mediacije je bil sprva dokaj zadržan, toda pozitivne izkušnje odvetnikov, ki so zastopali kliente v mediacijah, so prebile led in bile v nadaljevanju ključne za širitev pilotskih programov na nekatera druga okrožna in okrajna sodišča.

Druga faza: poroka z mediacijo in poročno potovanje

Vratarji mediacije, torej sodišča, so začeli izkazovati uspehe. Število mediacij je naraščalo. Širila se je na druga sodišča in postajala prepoznaven način sporazumnega reševanja sporov. Zaupanje v mediacijo in njeno povezavo s pravdo se je krepilo, a še vedno ni bila pravno regulirana s predpisi.

Slovenija je kot prva država članica EU implementirala Direktivo o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah; leta 2008 je sprejela Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah. Naša država je tako postala in ostala prepoznavna ambasadorka mediacije v Evropi in tudi širše v svetu. Slovenski model sodišču pridružene mediacije je začel svoje poročno potovanje po svetu brez potnega lista. Vrstila so se uradna priznanja temu modelu s strani Sveta Evrope, Evropske komisije, Nizozemske in Združenega kraljestva in mnoge države sveta so uporabljale nasvete in izkušnje, ki smo jih delili z akterji razvoja mediacije v teh državah.

Tretja faza: obdobje zakonske zveze med mediacijo in pravdo na sodišču

Tako kot partnerja v življenjski skupnosti sta se tudi pravda in mediacija v teku časa spoznavali in razvijali boljše medsebojno razumevanje.

Sodišču pridružena mediacija je leta 2009 dobila nov zagon z Zakonom o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS), ki je določil obveznost sodišč v civilnih, družinskih, gospodarskih in delovnopravnih sporih, da strankam v sodnih postopkih ponudijo program mediacije. S tem zakonom je Slovenija postala prva evropska država, ki je sodišču pridruženo mediacijo sistemsko vključila v pravdne postopke na prvostopenjskih in pritožbenih sodiščih ter zagotovila tudi obvezno proračunsko financiranje sodišču pridružene mediacije.

Število mediacij je zaradi obveznosti sodišč, da jo ponudijo strankam v vsaki zadevi, razen ko sodnik oceni, da v posamezni zadevi to ne bi bilo primerno (prvi odstavek 15. člena ZARSS), po uveljavitvi določb ZARSS postopoma še naraščalo, toda zaznati je bilo tudi nekatere prve razpoke v zakonski zvezi mediacije in pravde. Na primer bojazen manjših okrajnih sodišč, da jim bo zaradi uspešnosti mediacije zmanjkalo dela za sodnike ali pa odklonilen odnos takratnega državnega pravobranilstva do obveznega pojasnila vladi, zakaj ne podaja soglasja k mediaciji v sporih, kjer je država stranka pravdnega postopka.

Četrta faza: znaki možnosti razveze med mediacijo in pravdo

Čez čas se je število izvedenih mediacij najprej stabiliziralo, zatem pa so se, kljub formalni širitvi mediacije v postopke zaradi insolventnosti, začenjali kazati statistični upadi števila zadev, predloženih v mediacijo v programih sodišč. Analizirati bi bilo treba, ali je vzrok za to pristop sodišč glede spodbujanja strank k mediaciji, bojazen odvetnikov, da jim bo hitra rešitev spora v mediaciji zmanjšala prihodke, slabša promocija mediacije, premajhna aktivnost glede preverjanja (ne)ustreznosti spora za mediacijo s strani sodnikov, pomanjkanje uporabe učinkovitih spodbud strankam in odvetnikom, krčenje proračunskih sredstev za podporo mediaciji, večja razširjenost ponudbe mediacije na prostem trgu, vzpostavitev prakse odvetnikov, da strankam svetujejo mediacijo še pred začetkom pravde, ali pa gre za kombinacijo vseh ali nekaterih od teh vzrokov.

Poraja se vprašanje, ali trendi nakazujejo, da na vrata trka razveza med pravdo in sodišču pridruženo mediacijo, ali pa je med njima še možna sprava.

stavku 1. člena – doseči prihranek časa in denarja za sodišča v smislu manjšega števila zadev, ki potrebujejo sodno odločitev, zaradi doseženih sporazumov v mediaciji, in posledično skrajševanje čakalnih dob za rešitev preostalih sodnih sporov – ni zadovoljivo dosežen. Po mojem mnenju je ključen razlog v tem, da je število zadev, ki jih sodišča predložijo v mediacijo, premajhno.

Cilj sodišču pridružene mediacije, ki izhaja iz določb ZARSS, in sicer da bi moral biti prvi narok za glavno obravnavo brez predhodnega poskusa mediacije pred pravdo ali na začetku pravde bolj izjema kot pravilo, (še) ni dosežen. To izhaja iz statističnih podatkov. Po podatkih sodne statistike za leto 2021 so okrajna sodišča povabila stranke k mediaciji le v 9,1 odstotka pravdnih, nepravdnih in zapuščinskih zadev, okrožna sodišča v 37 odstotkih pravdnih, družinskih in gospodarskih zadev ter višja sodišča zgolj v 3,2 odstotka pravdnih in gospodarskih zadev, ki so pripadle v reševanje v letu 2021.

Okrnitev poslovanja sodišč zaradi epidemije covida- 19 je verjetno vplivala tudi na majhen obseg zadev, v katerih so sodišča ponudila mediacijo, toda v teh podatkih se skriva tudi dejstvo, da nekatera sodišča mediacije, kljub zakoniti dolžnosti, dejansko sploh ne ponujajo, kar vzbuja precej skrbi. Ne glede na te okoliščine menim, da bi morala sodišča v prihodnje prenoviti strategijo vključevanja mediacije v sodne postopke in dopolniti programe sodišču pridružene mediacije.

Peta faza: srebrna poroka mediacije in pravde namesto razveze

Namesto da v odnosu med mediacijo in pravdo pride do razveze, je treba omogočiti praznovanje 25-letnice obstoja, torej srebrne poroke mediacije in pravde. V ta namen bi v letnih programih dela sodišč morali določiti cilj, da sodišča bistveno povečajo število zadev, ki bodo predložene v mediacijo.

Menim, da je tak cilj dosegljiv, saj sodišča doslej sploh niso uporabljala vrste učinkovitih spodbud za predložitev sodnega spora v mediacijo, ki so izrecno predpisane z ZARSS.

Sodišča namreč ne izvajajo informativnih narokov o mediaciji niti samoiniciativno niti takrat, kadar to predlaga ena od strank v sporu. Če sodišče stranke povabi na informativni narok, je udeležba na takem naroku za stranke obvezna. Težko razumem, zakaj sodišča ne zaupajo vodenja informativnih narokov vsaj strokovnim sodelavcem, kar ZARSS izrecno omogoča (četrti odstavek 18. člena), če je že sodnikom vodenje takih narokov odveč. Na informativni narok bi sodišča lahko povabila tudi mediatorja. Specializirano gospodarsko sodišče na Dunaju, na primer, izvaja informativne naroke o mediaciji tako, da jih združi s pripravljalnim narokom, na ta narok pa povabi tudi akreditiranega mediatorja, ki strankam v desetih minutah, ob navzočnosti sodnika, razloži značilnosti in prednosti mediacije ter jim pomaga analizirati primernost spora za predložitev v mediacijo. Če se stranke odločijo za mediacijo, zadevo prevzame drug mediator.

Ker sodišča ne izvajajo informativnih narokov o mediaciji, prav tako ne morejo izvajati diskrecijskih obveznih napotitev v mediacijo, saj je tak informativni narok procesna predpostavka za obvezno napotitev. Po statističnih podatkih v zadnjih desetih letih še ni bila izvedena niti ena obvezna napotitev v mediacijo. Te obvezne napotitve še ne pomenijo, da je sodelovanje strank v postopku mediacije obvezno, saj lahko vsaka stranka obvezni napotitvi v osmih dneh nasprotuje. In v takem primeru mora sklep o napotitvi sodišče avtomatično razveljaviti. Gre pa za zelo pomembno razliko med modelom mediacije »opt-in«, pri katerem sodišče stranke samo povabi, da podajo soglasje za mediacijo, in modelom »opt-out«, pri katerem mora stranka argumentirano pojasniti, zakaj mediacijo zavrača. Na sodiščih v ZDA z modelom mediacije opt-out obvezne napotitve v mediacijo ne zavrača polovica do dveh tretjin strank, ob tem, da sploh nimajo predvidene stroškovne sankcije za nerazumno zavrnitev napotitve v mediacijo, medtem ko ZARSS možnost take stroškovne sankcije predvideva.

Sodišča bi lahko dopolnila programe mediacije tudi z uvedbo avtomatičnega odstopa zadeve v mediacijo na podlagi obvezne napotitve po izvedenem informativnem naroku, na primer v vseh premoženjskih sporih do določene vrednosti spora in pod pogojem, da vse stranke v sporu zastopajo odvetniki. Tak model na primer izvajajo angleška sodišča.

Sodišča bi lahko dopolnila obstoječe programe mediacije tudi tako, da bi stranka in njen pooblaščenec morala obvezno odgovoriti na povabilo sodišča k mediaciji in podati izjavo, ali in kdaj sta proučila možnost mediacije, zakaj menita, da mediacija ni smiselna, oziroma ali je bila mediacija predhodno že poskušana, pa ni pripeljala do sporazuma. Tak obrazec o izjavi bi morala oba, odvetnik in stranka, tudi podpisati in predložiti sodišču. Opisan pristop v praksi sodišč v ZDA deluje kot močna in predvsem učinkovita spodbuda.

Šele če bi iz take izjave izhajalo, da stranka mediacijo zavrača, bi sledil informativni narok o mediaciji. Če tudi na informativnem naroku ne bi bilo doseženo soglasje o mediaciji, bi lahko sledila obvezna napotitev. In če bi stranka izstopila iz obvezne napotitve na mediacijo, bi sledil še zadnji poskus, to je pogovor s sodnikom o mediaciji v okviru pripravljalnega ali prvega naroka za glavno obravnavo.

Na ta način bi mediacija še vedno ostala prostovoljna za stranke, hkrati pa bi sodišče strankam sporočalo, da se domneva in pričakuje, da bo morala stranka v sporu mediacijo prej ko slej vsaj enkrat preizkusiti. Zato sodiščem, Ministrstvu za pravosodje in Svetu za alternativno reševanje sporov pri Ministrstvu za pravosodje kot akterjem politike reševanja sporov predlagam, da se lotijo izzivov, ki so lahko povezani tudi z nevednostjo, inercijo ali celo strahom pred sistematičnim spodbujanjem k predložitvi sodnih sporov v mediacijo. To velja tudi za področja, ki jih mediacija pri nas še ni dosegla, na primer upravne spore. Vse več držav na primer uvaja mediacijo v davčne spore (ZDA, Združeno kraljestvo, Nizozemska, Nemčija itd.). Tu Slovenija zaostaja.

Ali smo našli boljšo pot za reševanje sporov?

Če prispevek zaključim z odgovorom na uvodno vprašanje, ali smo s pomočjo mediacije našli boljšo pot za reševanje sporov, naj navedem, da ne gre za boljšo, pač pa za dodatno pot, ki je povsem enakovredna pravdi. S sodišču pridruženo mediacijo smo strankam v sporih izpolnili dve obljubi: da mediacija zagotavlja možnost, da stranke same rešijo svoj spor, in da bo reševanje spora v mediaciji izvedeno v poštenem ter neoporečnem postopku. Nismo pa še izpolnili obljube, da bo pravda praviloma zadnja možnost za reševanje sporov.