TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 21. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr. in 17/15) se zavrne.   Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 193. člena in prvega odstavka 73. člena Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13 in 38/17) se zavrže.

Načelo delitve oblasti dopušča zelo različne sisteme imenovanja sodnikov, vključno z vrhovnimi sodniki. Ni pa v funkciji izvrševanja tega načela sama ureditev postopka imenovanja vrhovnih sodnikov v Državnem zboru.    Za neodvisnost sodnikov (tudi vrhovnih) je lahko pomemben tudi način njihovega imenovanja. Vendar je treba pri presoji, ali in kako način imenovanja vpliva na sodnikovo neodvisnost (glede na konkretno izpeljavo načela delitve oblasti), upoštevati celotno ureditev sodnikovega položaja. Ni mogoče šteti, da med odločilne prvine sodniške neodvisnosti sodijo tudi postopkovni vidiki ureditve odločanja o (ne)imenovanju vrhovnih sodnikov v Državnem zboru.    Odločitev Državnega zbora o predlogu kandidata na mesto vrhovnega sodnika, ki ga poda Sodni svet, je akt politične diskrecije, saj Zakon o sodniški službi ne določa nobenih meril, ki bi jih Državni zbor moral upoštevati pri svojem odločanju o imenovanju. Zato Državni zbor na predlog Sodnega sveta ni vezan in njegov predlog lahko zavrne, ne da bi navedel razloge za svojo odločitev. Glede na navedeno so očitno neutemeljene pobudnikove navedbe, da bi moral Zakon o sodniški službi določiti, kakšen je obseg kontrole oziroma katere so tiste okoliščine, ki jih Državni zbor sme preveriti, preden odloči o predlogu Sodnega sveta. Seveda pa tudi politična diskrecija ne more upravičiti razprave, ki bi pomenila kršenje človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.    Vsak kandidat za vrhovnega sodnika ima pravico, da se pod enakimi pogoji kot drugi kandidati, vsak od njih s svojimi izkušnjami in preteklim delom, poteguje za zasedbo tega mesta in da se pri odločanju o kandidatih spoštujejo temeljna jamstva poštenega postopka, nima pa zakonsko ali celo ustavno varovane pravice do zasedbe takega položaja.   V skladu s prvim odstavkom 134. člena Ustave nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Ta ustavna določba se ne nanaša na postopek imenovanja vrhovnih sodnikov.