TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (II. točka izreka in del III. točke izreka v odločitvi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 90 % njenih stroškov postopka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Ni pravilno prvostopenjsko stališče, da bi moral tožnik že v okviru trditvene podlage izrecno navesti, katero specifično opremo je pripravljal oziroma vzdrževal, kdaj točno (tj. ob kateri uri) je izvajal nalogo, koliko časa... Takšna zahteva je pretirana. Za ustreznost trditvene podlage zadostuje, da je opredelil nalogo, ki jo je opravljal na s strani tožene stranke zatrjevane proste dni. Prav tako je navedel, kdo mu jo je odredil. Izpostavljene konkretnejše okoliščine v zvezi s to nalogo pa so predmet ugotavljanja v dokaznem postopku. Tudi glede udeleževanja sestankov je bila trditvena podlaga tožnika zadostna, saj je navedel, da so bili sestanki formalni, obvezni, vsakodnevni (tudi na zatrjevane dela proste dni) in se jih je moral udeleževati, saj sicer delo na terenu ne bi potekalo nemoteno in brez varnostnega tveganja, tožnik pa ne bi bil seznanjen z vsemi dogodki in aktualnimi razmerami. Vseh okoliščin teh sestankov (še natančnejša vsebina in trajanje), ki bodo vplivale na končno presojo, ali je bil tožniku zaradi njih kršen tedenski počitek, pa mu ni bilo treba navesti že v okviru trditvene podlage.