TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja in navedbe v postopku. Tožnik je predhodno zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem in tam dobil negativno odločitev. Kljub odločitvi pristojnega hrvaškega organa, da mora zapustiti evropski gospodarski prostor, je na nedovoljen način prišel v Slovenijo. Tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na zaslišanju je kot svojo ciljno državo navajal Italijo. V Sloveniji je prvo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito dne 23. 5. 2016 s pisno izjavo umaknil, z obrazložitvijo, da ne želi azila v Sloveniji, temveč se želi vrniti na Hrvaško. Nato je dne 24. 6. 2016 podal drugo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in vložil prošnjo dne 30. 5. 2016. Ob podaji prošnje je povedal, da si je premislil, ker bi ga, če bi bil vrnjen na Hrvaško, tam zaprli, ker je že potekel rok, da zapusti državo, ki mu je bil določen in v katerem bi se lahko prosto gibal po Hrvaški. Navedene okoliščine pa dajejo zadostno podlago za zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo zapustil.

Tožena stranka je izpolnjevanje pogoja nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III ugotavljala glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.

Ni možno zoper isti akt zahtevati dvojnega sodnega varstva, tako po 2. kot po 4. členu ZUS-1, ker se to dvoje izključuje.