TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se:

1. razveljavi v:

- delu I/1. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova dnevnic plača 815,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2009,

- I/3. točki izreka,

- delu I/4. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova prikrajšanja pri plačah obračuna 2,46 EUR, od tega zneska odvede predpisane prispevke in davke ter tožniku izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2009 ter v

- III. točki izreka

in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

2. spremeni v I/2. točki izreka tako, da se glasi:

„2. Iz naslova razlike regresa za letni dopust za leto 2009 obračunati bruto znesek 37,57 EUR, odvesti predpisani davek in izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila,“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Zmotno je stališče tožene stranke, da mora tožnik zaradi neizpolnjevanja potnih nalogov sam trpeti posledice neplačevanja dnevnic in dodatka za nadurno delo. Delodajalec ima po določbah ZEPDSV obveznost voditi evidenco delovnega časa. Delodajalec mora zato, če je potrebno, od delavcev zahtevati posredovanje podatkov o opravljenem dnevnem delovnem času. V primeru, da mu delavci podatkov nočejo posredovati, ima v okviru delovnega razmerja ustrezne ukrepe nasproti njim, ne morejo pa delavci zaradi neizpolnjevanja delodajalčevih obveznosti trpeti bremena neizplačanega plačila za opravljeno delo. Navedeno pomeni, da bi tožnik lahko zahteval plačilo dnevnic in dodatka za nadurno delo tudi, če toženi stranki sploh ne bi posredoval podatkov v zvezi z izrabo delovnega časa.

Tudi v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa je nadurno delo delo prek polnega delovnega časa (prvi odstavek 143. člena ZDR), to je delo prek 40 ur na teden in ne prek 56 ur na teden, kot znaša tedenska omejitev delovnega časa pri neenakomerni razporeditvi (šesti odstavek 147. člena ZDR).

Napačno je stališče tožene stranke, da tožnik do povračila stroškov prevoza na delo in z dela ni upravičen, ker jih toženi stranki ni ustrezno priglasil. Tožena stranka je tista, ki je v skladu z določbami ZEPDSV dolžna dosledno voditi za tožnika evidenco o stroških dela, med katere je potrebno šteti tudi stroške prevoza na delo in z dela. Tožnik je zato do povračila stroškov prevoza na delo iz z dela upravičen, ne glede na to, ali jih je toženi stranki (pravočasno) priglasil ali ne.