TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pri slovenski kriminalitetni politiki in kazensko-pravni praksi gre po mnenju dr. Dünkla[1] za posebne vrste »izjemnost«, podobno kot v skandinavskih državah – zanju je značilna razmeroma nizka uporaba kazni zapora in razmeroma nizka kaznovalnost v primerjalnem pogledu, kar ju povezuje s teoretičnimi pogledi in sodno prakso skandinavskih držav. Sama sem že v zgodnjih 90. letih minulega stoletja opozorila na tradicionalno zmeren sistem mladoletniškega sodstva v Sloveniji in tudi kazenskega prava, še zlasti v primerjavi z drugimi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami. Na eni strani je to lahko posledica zgodovinske in kulturne identitete Slovenije, na drugi strani pa morda tudi tega, da je majhna skupina strokovnjakov razvijala zmerno in na temelju raziskav temelječo racionalno kriminalitetno politiko, ki jo je v manjšem okolju mnogo lažje uresničevati kot v večjih okoljih. Vse to je bil, tako Dünkel, eden od dejavnikov zoper populistične smeri kriminalitetne politike.

1. NEKAJ PRIMERJALNOPRAVNIH POGLEDOV NA MLADOLETNIŠKO SODSTVO

V prispevku obravnava avtor naslednje sklope mladoletniškega sodstva: problemi primerjalnega prava o mladoletniškem sodstvu; temeljni problemi mladoletniškega sodstva: dejavniki reform mladoletniškega sodstva med »socialnim« in »pravičnostnim« modelom, restorativna pravičnost, minimalna intervencija in kaznovalni zasuki; obseg mladoletniškega sodstva glede na obseg zajete populacije in glede na najnižjo starost storilca; trajanje adolescence in skupina storilcev med 18. in 20. letom ter vpliv izsledkov nevroznanosti na tem področju; zaključki.

Primerjalno-pravno raziskovanje mladoletniškega prava (in sodstva) ima dolgotrajno tradicijo – ponuja nam vpogled v tuje zakonodaje, opozarja na razlike med zakonodajami, z njim pridobivamo primere »dobrih praks«. Ima pa tudi svojo negativno stran, saj se to lahko pojmuje kot »kolonialno« vsiljevanje. Poseben problem je najti primerne raziskovalce – take, ki bi pri analizi primerjanja dveh sistemov enako dobro poznali oba sistema. Na tem področju je pomembno vlogo odigral Svet Evrope s svojimi dokumenti, ki se nanašajo na mladoletniško pravo in sodstvo in v okviru katerega je bilo mogoče najti eksperte v vseh državah članicah. Pri raziskavah, ki se nanašajo na več držav, se pokažejo še dodatni problemi – eden izmed njih so jezikovne pregrade, saj je potrebno ne le jezikovno znanje temveč tudi poznavanja področja, torej mladoletniškega sodstva. Problem je še zahtevnejši, če skušamo primerjati več sistemov mladoletniškega prava med seboj. Tu naletimo na primer na vprašanje skupine oseb, ki so opredeljene kot storilci kaznivih dejanj. Nemški sistem v to skupino uvršča osebe, stare od 14 do 20 let, angleški pa osebe med 10 in 17 letom. Če primerjamo več sistemov, se te razlike še povečujejo. Primerljivost sankcij predstavlja poseben problem, saj jih pravni sistemi lahko razumejo precej različno in je odgovor na vprašanje, kaj je »funkcionalno enaka (ekvivalentna) sankcija«, pogosto zelo težak. Odprto je tudi vprašanje spremenljivosti različnih sankcij znotraj istega sistema. Kratkotrajni zapor se na primer v številnih pravnih sistemih šteje za neprimerno sankcijo zaradi možnih negativnih posledic, a sodišča se mu lahko izognejo , denimo s tem, da uporabijo pripor kot kratkotrajno »šok terapijo«.

Tretji problem sodi v okvir razprave o »novi punitivnosti« zlasti v t. i. common law modelu prava in sodstva za mladoletnike. Tudi tu pa se kaže, da punitivni politični govor ne dobi vedno odmeva v pravosodni praksi.

Med dejavniki, ki so podlaga spremembam v mladoletniškem kazenskem pravu, velja omeniti, da ostajata načeli subsidiarnosti in proporcionalnosti državnih posegov proti mladoletnikom temelj tega prava. V obdobju 1990–2000 smo bili v nekaterih evropskih državah priča nasprotni usmeritvi: v nekaterih državah ( na primer Anglija in Wales, Francija, Nizozemska) so dvigovali najvišjo mero zapora za mladoletnike in uvajali dodatne oblike ukrepov z odvzemom prostosti. Zdi se, da je imela »neoliberalna«, kaznovalna usmeritev v ZDA s poudarkom na povračilnosti in zastraševanju precejšen vpliv na te pravne sisteme. V večini evropskih kontinentalnih držav pa ta usmeritev ni imela večjega vpliva. Še več. Sedaj lahko v ZDA zasledimo ponovno oživljanje prevzgojnega ideala.

Te razvojne smeri na nacionalni ravni so pomembne tudi v okviru mednarodnopravnih in regionalnih instrumentov, ki določajo standarde za obravnavanje mladoletnih delinkventov. Tu gre predvsem za konvencijo OZN o otrokovih pravicah (1989), ki so jo ratificirale vse evropske države. Rešitve, sprejete v tej konvenciji, so podrobneje opredeljene v Standardnih minimalnih pravilih za delovanje mladoletniškega sodstva (OZN, 1985, Pekinška pravila), na evropski ravni pa v priporočilih Sveta Evrope, zlasti v Priporočilu (Rec. 2003 (20) ) o oblikah obravnavanja mladoletnega prestopništva in priporočilu iz leta 2008 o pravilih za mladoletne storilce , ki so jim bile izrečene sankcije (ERJOSSM, Rec. 2008 (1)).

Posebno pozornost si zasluži razvoj v državah Vzhodne Evrope. Obravnavanje mladoletnikov je tam dobilo blažje oblike zaradi želje odmakniti se od sovjetskega modela »poboljševalnic« in »delovnih kolonij« in zaradi želje sprejeti zahodna merila človekovih pravic.

Kar zadeva modele mladoletniškega sodstva, se uporabljata predvsem dva – »socialni« in »pravičnostni« model, ki pa nikjer ne nastopata v čisti obliki, temveč obstajajo mešani modeli, ki na različne načine združujejo značilnosti obeh modelov. V zadnjih desetletjih je večina sistemov bolj poudarila pravičnostni model, na primer s tem, da so bile zvišane procesne pravice in garancije. V isto smer gredo tudi spremembe, ki omejujejo oblike ravnanj, ki predstavljajo delinkventno ravnanje – v večini evropskih pravnih sistemov gre tu za kazniva dejanja, ki jih določa kazensko pravo, medtem ko druge oblike problematičnega vedenja, ki lahko ogrozi mladoletnika ali njegov razvoj, obravnavajo drugi, praviloma socialno varstveni organi. V zadnjem času pa so nekatere države (na primer Bolgarija, Anglija in Wales, Irska) omogočile kazenskopravno obravnavanje za nekatere oblike »antisocialnega« vedenja, kot je na primer izostajanje od pouka, pobeg od doma. To pa ne velja za večino evropskih pravnih sistemov mladoletniškega kazenskega prava.

V zadnjih desetletjih so številni kazenskopravni sistemi v Evropi vključili v svoj okvir restorativne ukrepe. Številni mednarodnopravni in regionalni pravni instrumenti opredeljujejo te ukrepe in njihovo vsebino, čeprav je sam pojem »restorativne pravičnosti« še vedno nejasen in odpira več dilem. Poravnavanje med storilcem in oškodovancem pa je postalo pomembna alternativa za bolj represivne sankcije. Pred kratkim so nekatere države uvedle različne oblike »razpravljanja« (angl. conferencing).

Prakse restorativnih ukrepov so v evropskih državah zelo različne. Najbolj izdelane in največkrat uporabljene so na primer v Belgiji, na Finskem, Irskem, v Franciji in Nemčiji, medtem ko so zlasti v Vzhodno evropskih državah manj uporabljane. Rezultati uporabe teh ukrepov so vzpodbudni tako pri mladoletnikih kot pri odraslih, vendar je število primerov, v katerih se uporabijo, majhno. Pred kratkim opravljena raziskava v 48 evropskih pravnih sistemih je pokazala, da se njihova uporaba širi, a ima še vedno manjši pomen.

Odvračanje (kazenskega postopka) se je v zadnjem času zelo razširilo. V evropskih pravnih sistemih se velik del mladoletniškega prestopništva obravnava v okviru neformalnih odvračalnih ukrepov. Deleži takega obravnavanja dosegajo na primer v Belgiji 80 odstotkov, v Nemčiji 75 odstotkov. V nekaterih sistemih – na primer v Franciji, na Hrvaškem, na Nizozemskem, v Sloveniji – je to posledica diskrecijske pravice, ki jo uživa praviloma tožilec, ponekod pa celo policija. Empirične raziskave kažejo, da ta način odločanja ni nič manj uspešen kot formalno sankcioniranje, pogosto te neformalne sankcije pripomorejo k temu, da mladoletnik ne ponavlja delinkventnega vedenja.

Odvzem prostosti kot »skrajnje sredstvo in kolikor je mogoče kratkotrajno« se v različnih pravnih sistemih kaže na različne načine: tako so nekateri pravni sistemi (na primer Anglija in Wales in Španija) v 90. doživeli vzpon sankcij z odvzemom prostosti, medtem ko je bil v tem času razvoj v Vzhodnoevropskih državah izrazito nasproten. Mednarodnopravni standardi za varstvo človekovih pravic (Pekinška pravila in priporočila Sveta Evrope) poudarjajo potrebo po čim krajšem odvzemu prostosti, s čimer želijo odpraviti nedoločno in zato nesorazmerno trajanje takih sankcij. V Evropi uporabljajo tisti pravni sistemi, ki poznajo za mladoletnike prostostne sankcije do dveh let, možnost prenosa mladoletniških zadev zaradi hujših kaznivih dejanj na sodišče za polnoletne, medtem ko sistemi, ki poznajo prostostne sankcije v višini do pet ali deset let, takih možnosti ne uvajajo. Na prvi pogled se zdi pravilo, da sankcija mladoletniškega zapora ne sme biti kratkotrajna (to poznajo na primer Hrvaška, Grčija, Nemčija, Slovenija, Srbija), v nasprotju z zahtevo po kratkem trajanju teh sankcij. Vendar je razlog za tako določbo ugotovitev, da prevzgojnega procesa ni mogoče uspešno izpeljati v kratkem obdobju, na primer v manj kot šestih mesecih.

Uspešnost prostostnih kazni za mladoletnike je zelo težko, če ne celo nemogoče oceniti. Več avtorjev je ugotavljalo, da so razlike med sistemi prevelike, da bi bilo možno poiskati skupne elemente, s katerimi bi to ocenili.

V nadaljevanju avtor navaja nekaj primerov novejših reform sistema mladoletniškega prava, denimo v Albaniji leta 2018, kjer gre za uvajanje institutov za odvračanje kazenskega postopka in alternativnih ukrepov, saj je imela ta država zelo visoko stopnjo mladoletnikov v institucijah zaprtega tipa. V Angliji in Walesu so leta 2010 uvedli nove ukrepe za preprečevanje mladoletniškega prestopništva in za premik od dotlej uporabljenega merila o »oceni tveganosti otroka« k merilu »otrok na prvem mestu«, ki pomeni odmik od dotlej bolj kaznovalno usmerjenega obravnavanja. Estonija je leta 2018 sprejela nov zakon o mladoletniškem sodstvu, katerega cilj je bil zmanjšanje deleža mladoletnikov , ki so jim izrečene sankcije z odvzemom prostosti. Francija pa je leta 2021 sprejela nov zakonik o kazenskem sodstvu za mladoletnike, s čemer je prenehala veljati znana ordonanca iz leta 1945. Reformo označujejo kot »reformo stoletja«.

Prva okoliščina, ki vpliva na obseg mladoletniškega sodstva, se nanaša na razliko, ki nastaja pri socialnem in pravičnostnem modelu sodstva glede možnih storilcev: prvi vključuje poleg kaznivih dejanj tudi ravnanja, ki so »anti socialna«, »problematična« in podobno, medtem ko vključuje drugi samo kazniva dejanja – in je obseg delovanja zato nujno ožji.

Naslednja okoliščina, ki vpliva na obseg mladoletniškega sodstva (in posledično na obseg mladoletniškega prestopništva) je najnižja starost mladoletnika za vstop v ta sistem oziroma najnižja starost za kazensko odgovornost. Razlike med sistemi v državah obstajajo tudi v tem, da lahko na primer v sistemu, ki ima višjo spodnjo starostno mejo, drugi organi (družinska sodišča ali socialno varstveni organi) ukrepajo proti mlajšim skupinam otrok na podoben način, kot v drugih državah z nižjo starostno mejo ukrepajo sodišča za mladoletnike. Nadaljnje razlikovanje obstaja v nekaterih sistemih tudi v tem, da stopnjujejo kazensko odgovornost – ta obstaja na primer samo za hujša kazniva dejanja, ali pa je strožja pri skupini starejših mladoletnikov. Pri tem ni jasno, ali te razlike vplivajo tudi dejansko na razlike pri sojenju. Mogoče je namreč, da je oddaja v zavod zaprtega tipa (na primer v Angliji ali Walesu ali v Franciji) enako intenziven ukrep kot kazen mladoletniškega zapora v kakšnem drugem sistemu (na primer v Nemčiji ali Sloveniji).

Reforme v zadnjih desetletjih, ki so se nanašale na znižanje ali zvišanje spodnje meje kazenske odgovornosti mladoletnika, so bile nedvoumno povezane z bolj kaznovalnimi ali bolj zmernimi usmeritvami kriminalitetne politike.

Trajanje adolescence, obravnavanje storilcev med 18. in 20. (ali 21.) letom starosti – mlajših polnoletnih in vpliv spoznanj nevroznanosti je drugo relevatno vprašanje na tem področju. Nemški pravni sistem pozna skupino mlajših polnoletnih storilcev od leta 1953 dalje, podobne rešitve pa poznajo tudi druge evropske države. Uvedba te skupine storilcev je rezultat kriminoloških spoznanj o tem, da se obdobje adolescence daljša in je odvisno od osebnostnih dejavnikov posameznika. Rezultati nevroznanosti v zadnjem času potrjujejo te ugotovitve. Empirični izidi raziskav na tem področju kažejo, da se zrelost in psihosocialne sposobnosti človeka dokončno razvijejo do njegovega 30. leta.Te raziskave so pokazale, da se različni deli možganov razvijajo različno, kar povzroča neravnovesje med subkortikalnimi limbičnimi področji (ki so odgovorna za impulzivno vedenje in njegov nadzor) in prefrontalnim korteksom (ki je odgovoren za samokontrolo in umirjanje impulzivnosti). Prvi del možganov se razvije v bolj zgodnji dobi adolescence, drugi pa v poznejši. Ta spoznanja kažejo, da je upoštevanje posebnosti skupine storilcev med 18. in 20. (ali 21) letom starosti upravičeno in smiselno. Te nove ugotovitve o podaljšanju adolescentne ga obdobja je upošteval Svet Evrope v priporočilu »o evropskih pravilih za mladoletne storilce, ki se jim izrečejo sankcije ali ukrepi« (Rec. 2005 (20)). Ta določajo, da »naj pravni sistem omogoča, upoštevajoč spoznanja o podaljšanem prehodu v odraslost, da mlajše polnoletne v starosti do 21. leta obravnava na podoben način kot mladoletnike in naj zanje zagotovi enake ukrepe, če sodnik presodi, da niso tako zreli in odgovorni za svoja ravnanja kot polnoletni«. Podobno, vendar nekoliko ožjo določbo obsegajo tudi Pekinška pravila. Primerjalno pravno obstajata dve obliki posebnega obravnavanja mlajših polnoletnih: večina evropskih pravnih sistemov je sprejela možnost uporabe vzgojnih ukrepov za to skupino; manjša skupina pa zanje omogoča izrekanje omiljenih kazni.

Uporaba kazenskega prava za polnoletne za mladoletnike in prenos mladoletnikov na sodišča za polnoletne je naslednja strokovna dilema. Poleg usmeritve, ki je predstavljena v prejšnjem odstavka, obstaja tudi nasprotna: prenašanje mladoletniških zadev na sodišča za polnoletne; razširjena je predvsem v ZDA, od tam pa se je v Evropo prenesla predvsem v pravne sisteme, ki so ameriškemu zelo blizu ( Anglija in Wales, Irska, a tudi Nizozemska in Belgija). Te oblike prenosa so praviloma, vendar ne vedno, izraz bolj kaznovalne usmeritve. Tak prenos je mogoč le za najhujša kazniva dejanja, predvsem za umor; spodnja starostna meja za tak prenos pa je v pravnih sistemih različna: najnižja je v Angliji in Walesu – deset let, v drugih sistemih pa se giblje med 16 in 17 let. Ob tem v nekaterih sistemih, na primer v Belgiji, mladoletnika ne obravnava sodišče za polnoletne, temveč t. i. »podaljšano« sodišče za mladoletnike. Na Nizozemskem lahko za najhujša nasilna kazniva dejanja 16- ali 17-letnega mladoletnika obravnava sodišče za mladoletnike, vendar lahko zanj uporabi kazensko pravo (za polnoletne).

Dr. Dünkel meni, da pomeni taka obravnava mladoletnikov šibkost sistema. Temeljni razlog posebne obravnave mladoletnikov je ravno v tem, da te storilce obravnavamo drugače zaradi nižje stopnje njihove zrelosti in razsodnosti. Prenos mladoletniške zadeve na sodišče za polnoletne in uporaba kazenskega prava pa deluje v nasprotju s tem izhodiščem. Mladoletnik ima namreč enako sposobnost za oblikovanje naklepa, ne glede na to, kakšno kaznivo dejanje izvrši. V praksi se uporaba teh prenosov – vsaj v kontinentalnih pravnih sistemih – sicer zmanjšuje, vendar je taka možnost že sama na sebi v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega prava za mladoletnike.

2. SKLEPNO

Evropski sistemi mladoletniškega kazenskega prava so nastajali in se uporabljali v različnih družbenih okoliščinah na temeljih različnih usmeritev. Oblikovali so se tudi pod vplivom uveljavljanja socialne države, varstva človekovih pravic in demokracije in so zato v večji meri usmerjeni v socialni kot pa v pravičnostni model. Na to kaže tudi dokaj široka uporaba različnih oblik odvračanja kazenskega postopka in poravnavanje ter uvajanje ukrepov restorativnega obravnavanja. Kar zadeva sankcije, povezane z odvzemom prostosti, ni mogoče zanikati, da so se začele te v desetletju od leta 1990 do leta 2000 pogosteje uporabljati, a smo v zadnjih dveh desetletjih priča njihovi manjši uporabi in ponovnemu vračanju pretežno socialnega modela obravnavanja. Kaznovalni obrat, do katerega je prišlo konec 20. stoletja, je bil nedvomno povezan z neo-liberalno miselnostjo in koncepti, poudarjal je onesposabljanje storilca (z odvzemom prostosti), povračilnost kot funkcijo sankcije in osebno odgovornost storilca.

Pri presoji o kaznovalni ali zmerni usmeritvi mladoletniškega kazenskega prava pa je vendar treba biti previden: če upoštevamo vse sestavine zapornih kazni in ukrepov z odvzemom prostosti, je razlika med njimi morda manjša, kot se zdi na prvi pogled.

V članku želim opozoriti tudi na področja, ki bodo kritična v prihodnosti. Zmanjšanje generacij mladih do 18. leta starosti v Evropi lahko zastavi vprašanje upravičenosti samostojnega sistema mladoletniškega sodstva. V izogib takemu razvoju bi bilo smiselno uvesti nekaj ukrepov, med njimi npr. določiti kot najnižjo stopnjo starostno mejo za obravnavanje 14 let; povišati možnost uporabe mladoletniškega kazenskega prava za skupino mlajših polnoletnih – kot je to storila na primer Nizozemska (povišala jo je do 23. leta starosti); zavračati je treba možnost obravnavanja mladoletnikov pred sodišči za polnoletne z uporabo kazenskega prava (za polnoletne).

Večina evropskih pravnih sistemov mladoletniškega sodstva je razvila zmeren pristop do mladih storilcev kaznivih dejanj v času njihovega pogosto težavnega procesa dozorevanja. Zato obstaja kar nekaj dokazov, da bosta socialno vključevanje in reintegracija Leitmotiv mladoletniškega kazenskega prava v Evropi v 21. stoletju.

Opombe:

* Izvirni članek (Pravnik, št. 5-6/2024) je za objavo pripravljeno in razširjeno predavanje, ki ga je imel dr. Frieder Dünkel profesor prava na Univerzi v Greiswaldu, Fakulteti za pravne in državno-znanstvene študije, v okviru »predavanj v čast Alenke Šelih« ob njeni devetdeset letnici, zato uvodoma obravnava njen prispevek na tem področju. Z njo je sodeloval tako v okviru Mednarodnega združenja sodnikov za mladoletnike, kjer je bila izvoljena v izvršni odbor kot pri delu Odbora za kriminaliteto Sveta Evrope, kjer je bila članica in pozneje tudi predsednica Znanstvenega kriminološkega sveta, ki je bil najvišji strokovni organ odbora. Pričujoče besedilo je daljši povzetek v slovenskem jeziku, ki ga je na prošnjo uredništva revije Pravnik kot izjemna poznavalka področja pripravila sama dr. Alenka Šelih.

[1] Glej Frieder Dünkel: Youth justice – European and international developments : Alenka Šelih’s contribution to comparative youth justice, v: Pravnik, 5-6/2024. Pričujoči prispevek je v celoti povzetek avtorjevih ugotovitev iz navedene zelo obsežne objave v Pravniku.