TFL Vsebine / TFLGlasnik

Družbeni, politični in pravni problem »sovražnega govora« je mogoče rešiti: ali tako, da se ta termin v Evropi ne bo uporabljal, ali pa tako, da bo dobil jasno definicijo.[1] V drugem primeru se ne bo mogoče izogniti dodatnemu konceptualnemu problemu, da se bo evropska definicija (ki bi ji z leti razvijanja sodne prakse sledila doktrina »sovražnega govora«) bistveno razlikovala od ameriške.[2]

V Okvirnem sklepu Sveta EU (Council Framework Decision) št. 2008/913/JHA z dne 28. novembra 2008,[3] ki naslavlja problem »boja« (angl. combating) zoper določene oblike in izraze rasizma in ksenofobije s pomočjo kazenske zakonodaje, je zapisano, da naj bodo določene oblike ravnanj pregonljive in sankcionirane kot kazniva dejanja. Evropska komisija kot »sovražni govor« razume naslednje tipe izražanja:

• javno spodbujanje nasilja ali sovraštva, usmerjeno proti skupini oseb ali članom teh skupin, ki so opredeljene na podlagi rase, barve kože, porekla, vere, prepričanja ali nacionalnega ali etničnega porekla;
• omenjena ravnanja naj bodo pravno določena kot kazniva dejanja, kadar je bilo ravnanje storjeno z javnim širjenjem ali distribucijo traktatov, slik ali drugega gradiva;
• javno upravičevanje, zanikanje ali grobo trivializiranje zločinov genocida, zločinov zoper človečnost in vojnih zločinov, kot so opredeljeni v statutu Mednarodnega kazenskega sodišča (členi 6, 7 in 8), in zločinov iz 6. člena Listine Mednarodnega sodišča za vojne zločine, kadar je bilo ravnanje storjeno na način, ki lahko povzroči nasilje ali sovraštvo do takšne skupine ali člana take skupine;
• spodbujanje, nudenje pomoči ali podpore pri storitvi prej navedenih dejanj, opredeljenih kot kaznivih dejanj, je tudi kaznivo.[4]

Glede teh naštetih ravnanj, ki naj bodo opredeljena kot kazniva dejanja, morajo države članice EU zagotoviti, da se z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi zanje predpiše kazen zapora do najmanj enega leta. Poleg tega začetek preiskav ali pregon rasističnih in ksenofobičnih kaznivih dejanj ne sme biti pogojen z vložitvijo tožbe tistega, ki je v vlogi žrtve.

Evropska komisija je zapisala tudi svoje razumevanje t. i. zločinov iz sovraštva (angl. hate crimes): v vseh primerih naj se rasistična ali ksenofobična motivacija šteje za oteževalno okoliščino, oziroma, sodišča morajo biti pravno pooblaščena, da upoštevajo takšno motivacijo pri izrekanju predpisanih kazni, ki jih je treba uporabiti v konkretnem primeru.[5]

Tudi takšna opisna opredelitev »sovražnega govora« in »kaznivih dejanj«, ali pa »zločinov«, storjenih s »sovražnim motivom«, je blizu definicije, vendar to še vedno ni dovolj. Dovolj je v zvezi s tretjim odstavkom o genocidu, zločinih proti človečnosti in seveda glede holokavsta. To je tudi že storila sodna praksa ESČP.[6] A glede navedb v prvem odstavku to še ni dovolj. Problem ostaja: kaj točno pomeni »javno spodbujanje nasilja ali sovraštva«? Tega ne vemo, dokler evropska sodišča ne pojasnijo tega koncepta – podrobno, jasno in predvidljivo, z ozirom na dovoljena in prepovedana ravnanja. Tudi ESČP še ni ponudilo skupne in enotne definicije sovražnega govora, četudi je začelo uporabljati to besedno zvezo, ki se ji je pred tem izogibalo.[7]

Zato sem nedavno ponudil alternativo za definicijo »sovražnega govora.«[8] Naslednji korak je zakonodajalčev: dopolniti in razširiti vsebino 297. člena KZ-1. Zadnji in odločilni korak v tej smeri pa lahko storijo in morajo storiti sodišča; s sodno prakso, s precedenčnimi sodbami, z izdelovanjem standardov in doktrin, ki bodo vsebinsko napolnila, s tem pa »definirala« koncept »sovražni govor«. Šele takrat, ko bodo sodišča to nalogo opravila, bodo lahko sledili strokovni, kazensko-pravni in ustavno-pravni komentarji. Šele takrat bo »sovražni govor« kot koncept lahko tudi predmet poučevanja na pravnih in drugih družboslovnih in humanističnih fakultetah. Šele takrat bo lahko nauk o sovražnem govoru postal splošni pravni nauk, generalno učenje, del slovenske pravne kulture, zavesti in identitete.[9]

Kot sovražni govor, ki se preganja po uradni dolžnosti kot kaznivo dejanje, predvideno v Kazenskem zakoniku, za katerega je z zakonom določena denarna kazen ali zaporna kazen, se šteje:

(stavek 1) vsako spodbujanje ali razpihovanje narodnostne, rasne, verske ali druge, na temelju osebnih lastnosti ali okoliščin ljudi, ki jih izražanje zadeva, utemeljene sovražnosti, neenakopravnosti ali nestrpnosti; ali širjenje idej o superiornosti ene rase nad drugo; ali nudenje pomoči pri takšnem ravnanju; ali rasistično izražanje in nudenje pomoči pri rasističnih dejavnostih; ali odobravanje, smešenje, zagovarjanje, zanikanje ali zmanjševanje pomena genocida, holokavsta, hudodelstev, nacizma, fašizma ali drugih, zgodovinsko utemeljenih ali pravno dokazanih množičnih in/ali sistemskih kršitev človekovih pravic in svoboščin; ali izzivanje ali spodbujanje sovraštva ali nestrpnosti na podlagi spola, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih lastnosti ali okoliščin, ki določajo osebno identiteto osebe ali skupine oseb; ali na temelju narodnega, nacionalnega, etničnega, verskega ali kulturnega izvora;

(stavek 2) kdor daje zelo neprimerne ali surove ali ostre ali zelo žaljive, zavržne izjave o drugih osebah ali skupini oseb na podlagi njihovih osebnih lastnosti ali okoliščin iz stavka 1 in s tem izraža močne, zelo žaljive in stvarno neutemeljene predsodke, ali njegove izjave ali konkludentna ravnanja pomenijo zelo resne, hude, zelo žaljive in stvarno neutemeljene obtožbe na račun druge osebe ali skupine oseb, na temelju njihovih osebnih lastnosti ali okoliščin iz prvega stavka, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom;

(stavek 3) to vključuje tudi ravnanja, ki pomenijo verbalno nasilje, psihično ali čustveno trpinčenje ali ogrožanje varnosti; ali poniževanje ali omalovaževanje nacionalnih, etničnih, verskih ali drugih identitetnih simbolov; ali poškodovanje tujih predmetov, spomenikov ali grobov; ali vsakršno ravnanje, značilno za nacizem (npr. »nacistični pozdrav«), fašizem, diktature ali totalitarizme, vključno z vsakršno rabo simbolov nacizma, fašizma, diktatur ali totalitarizmov, oziroma simbolov, ki so neposredni odraz zgodovinsko utemeljenih ali pravno dokazanih hudodelstev ali drugih množičnih in/ali sistemskih kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin;[10] razen v primerih, ko iz načina rabe teh simbolov izhaja (ko način rabe teh simbolov odraža) protest, grajanje, zavračanje in/ali nestrinjanje s tistim, kar ti simboli predstavljajo;

(stavek 4) to vključuje tudi material in predmete, ki posredujejo sporočila iz zgornjih stavkov in pripomočke, namenjene njihovi proizvodnji, reprodukciji in distribuciji.

Iz definicije premišljeno izpuščam dikcijo iz 297. člena KZ-1 »ali je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir«. Prvič zato, ker je motenje javnega reda in miru že zakonsko urejeno in sodi v prekrškovno pravo. Drugič pa zato, ker takšna dikcija oži razlagalni domet »sovražnega govora«, kot ga je po mojem razumevanju uvedlo ESČP in kot ga razume Evropska komisija.[11]

Kaj sledi?

---

[1] To kratko besedilo je pripravljeno na podlagi daljšega znanstvenega članka Andraž Teršek: The Future of Public Communication: A Proposal on how “Hate Speech” could be Defined in Europe, v: Javna uprava, št. 3-4/2020.

[2] Glej Andraž Teršek: Svoboda izražanja: v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi. Informacijsko-dokumentacijski center Sveta Evrope (IDCSE). Ljubljana 2007, str. 72–93. Za analitični prikaz tega pravnega vprašanja v ameriški ustavnopravni doktrini glej Fredrik Schauer in John H. Garvey: The First Amendment: A Reader. 2nd ed., West Academic Publishing, Minnesota 1996; Larry Alexander: Is There a Right to Freedom of Expression?. Cambridge University Press, Cambridge 2005; Helen J. Knowles, H. J. in Steven B. Lichtman (ur.): Judging Free Speech. First Amendment Jurisprudence of US Supreme Court Justices. Palgrave Macmilan, New York 2015.

[3] UL L 328 z dne 6. decembra 2008.

[4] V originalnem besedilu: »public incitement to violence or hatred directed against a group of persons or a member of such a group defined on the basis of race, colour, descent, religion or belief, or national or ethnic origin; the above-mentioned offence when carried out by the public dissemination or distribution of tracts, pictures or other material; publicly condoning, denying or grossly trivialising crimes of genocide, crimes against humanity and war crimes as defined in the Statute of the International Criminal Court (Articles 6, 7 and 8) and crimes defined in Article 6 of the Charter of the International Military Tribunal, when the conduct is carried out in a manner likely to incite violence or hatred against such a group or a member of such a group.«

[5] V originalnem besedilu: »In all cases, racist or xenophobic motivation shall be considered to be an aggravating circumstance or, alternatively, the courts must be empowered to take such motivation into consideration when determining the penalties to be applied.« Glej Okvirni sklep 2008/913/JHA.

[6] GlejA. Teršek, nav. delo (2007). Tudi Alastair Mowbray: Cases and Materials on the European Convention on Human Rights. Druga izdaja. Oxford University Press, Oxford, New York 2007, 12. poglavje.

[7] Glej Andrew Nicol, Gavin Millar in Andrew Sharland: Media Law and Human Rights. Blackstone Press Limited, London 2001.

[8] Glej Andraž Teršek: A New European Definition of Hate Speech? Yes, 1. julij 2020. Dostopno na <https://www.echrcaselaw.com/en/echr-decisions/a-new-european-definition-of-hate-speech-yes/> (13. 12. 2020); Andraž Teršek: Bi lahko bila to nova, evropska definicija sovražnega govora, v: Delo, Sobotna priloga, 4. julij 2020 (definicija) in 11. julij 2020 (dopolnitev s popravkom); Andraž Teršek: Common and Comprehensive European Definition of Hate-Speech Alternative Proposal. Open Political Science (De Gruyter), št. 3, 10. avgust 2020, str. 213–219.

[9] Prim. Neža Kogovšek Šalamon: Sovražni govor: vloga prava in pravosodja, v: Andraž Teršek: Svoboda izražanja, mediji in demokracija v postfaktični družbi. GV Založba, Ljubljana 2018, str. 91–102.

[10] Vse našteto je že bilo implicitno vsebovano v prvi različici predloga definicije.

[11] Lahko omenim tudi tretji razlog. Najpogostejši odgovor organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, pa tudi sodišč, na vprašanje, zakaj se izražanje, ki se javno označuje kot »sovražni govor«, pravno ne preganja oziroma sankcionira, je prav sklicevanje na ta del stavka v 297. členu KZ-1. Vprašanje, zakaj v Državnem zboru ta del stavka iz 297. člena KZ-1 ni bil izločen, ko so imele v njem večino parlamentarne stranke, ki se jim ta del stavka zdi »pretirani pogoj za obstoj kaznivega dejanja«, je na mestu.