TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 188/2002 z dne 4. 7. 2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 635/2002 z dne 6.6. 2002 in s sklepom senata Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Ks 173/2002 z dne 24. 5. 2002 se ne sprejme.

Ker so sodišča pri odločanju o podaljšanju pripora presodila vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo in svojo presojo razumno obrazložila, ni podana kršitev določbe 20. člena Ustave, s tem pa tudi ne kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Z izpodbijanimi odločitvami ni bila kršena pritožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Sodišča so tudi pravilno in obrazloženo presodila razumen rok trajanja pripora. Pri tej presoji so upoštevala vse zakonske in ustavne omejitve, poleg tega pa tudi obsežnost kazenske zadeve, težo očitanega kaznivega dejanja in nevarnost, ki ga za družbo predstavlja očitano kaznivo dejanje. Prav tako sodišča z utemeljevanjem pripora na razlogu ponovitvene nevarnosti niso kršila 27. člen Ustave. Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 obrazložilo zakaj odreditev oziroma podaljšanje pripora v skladu z drugim odstavkom 20. člena Ustave ne pomeni kršitve 27. člena Ustave. Iz izpodbijanih sklepov v nobenem delu ne izhaja, da bi sodišča podaljševanje pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti utemeljevala z gotovostjo, da je pritožnik storil očitano mu kaznivo dejanje.