TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010 se zavrne.

Če sodišče zakon razloži v mejah zakonskega besedila in (oziroma) ob upoštevanju razlagalnih argumentov, uveljavljenih v pravu, takšni sodniški razlagi zakona ni mogoče očitati očitne napačnosti in s tem kršitve pravice iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče je z argumenti, s katerimi je utemeljilo svojo razlago zakonskih določb, hkrati odgovorilo na nasprotne argumente, na katerih je temeljila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča. Zato pritožniku ni bila kršena pravica do obrazloženosti sodne odločitve iz 22. člena Ustave, iz katere izhaja med drugim tudi zahteva, da se mora instančno sodišče v primerih, ko na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, opredeliti tudi do bistvenih razlogov nižjega sodišča, s katerimi je to utemeljilo svojo odločitev. Tudi opredelitev do teh razlogov namreč prispeva k prepričljivosti odločitve sodišča in s tem njene sprejemljivosti za stranko, ki je v sporu izgubila. Neodvisnost sodnikov in v tem okviru tudi njihova materialna neodvisnost je bistvena predpostavka za zagotovitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar pa nosilci te pravice niso sodniki, temveč tisti, ki potrebujejo sodno varstvo svojih pravic. Sodniki pa so nosilci obveznosti, da to pravico na podlagi ustrezne zakonske ureditve zagotavljajo s svojim neodvisnim in nepristranskim odločanjem v posameznih primerih brez nepotrebnega odlašanja. Na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču začne Ustavno sodišče postopek za oceno ustavnosti zakonske določbe, na kateri temelji izpodbijana sodna odločba, če oceni, da bi bila zakonska določba lahko protiustavna in je takšna odločitev potrebna za odločitev o ustavni pritožbi.