TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba na odpravo izpodbijanega sklepa se zavrne.

II. Tožba na ugotovitev kršitve tožnikove pravice do osebne svobode in na prepoved poseganja vanjo, se zavrže.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

V izpodbijanem sklepu se ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v Azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016, 12. odstavek) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Upoštevanje milejših oblik okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, pri tem ni izključeno.

Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je pomanjkljivost, ki onemogoča namestitev tožnika v Azilnem domu na strani tožene stranke in da bi le-ta morala stremeti k temu, da jo odpravi. Še zlasti, ker naj bi se po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi pridržanje na podlagi 28. člena Dublinske uredbe na prvem mestu izvajalo ravno z odreditvijo ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, ukrep omejitve gibanja na Center za tujce pa z ozirom na drugi odstavek istega člena uporabil samo v posameznih in torej posebnih primerih. Ker pa tožena stranka razmer v Azilnem domu očitno še ni uredila, ostane kot učinkovita in s tem možna le še izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena, kot že rečeno, izrecno omogoča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.