TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa v II., III., IV. in V. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi:

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Razveljavi se 4. točka izreka sklepa tožene stranke št. ... z dne 7. 12. 2017 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 7. 2. 2018.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati bruto položajni dodatek za obdobje od 1. 3. 2013 do 6. 11. 2013 v višini 707,47 EUR, od tega zneska odtegniti in plačati davke ter ji nato plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati bruto dodatek za posebne življenjske razmere v tujini za obdobje od 1. 7. 2012 do 6. 11. 2013 v višini 3.240,00 EUR, od tega zneska odtegniti in plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh.“

III. Tožeča stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.045,29 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo.

II. Tožeča stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo.

Položajni dodatek pripada javnemu uslužbencu za čas dela v tujini, ko opravlja naloge vodenja ali poveljevanja, in sicer vodji predstavništva in začasnemu odpravniku poslov med celodnevno odsotnostjo vodje predstavništva (1. stavek prvega odstavka 20. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini - Uredba). Po toženčevem pravilniku sta kot korelat delovnih mest vodje predstavništva in začasnega odpravnika poslov v sodelovanju v mednarodni civilni misiji, ki sta določeni v Uredbi, s strani ministrstva določeni delovni mesti vodje kontingenta in osebe, ki vodjo kontingenta nadomešča. Tožnik v kritičnem času ni zasedal delovnega mesta, ki bi po predpisih upravičevalo pravico do položajnega dodatka. Do položajnega dodatka ni upravičen, saj Uredba izrecno določa upravičence do položajnega dodatka, samo sodišče pa za posamezne dolžnosti dodatka ne more določiti. V sodnem postopku ni mogoče dokazovati, da je posamezna funkcija (ki ni navedena v 20. členu Uredbe) primerljiva s funkcijami, za katere Uredba določa dodatek za položaj, ter na tej podlagi uveljavljati izplačila dodatka. Takšno stališče potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča.

V skladu s 16. členom Uredbe dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le, če je območje, na katerega je napoten, s strani ministra določeno kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela. Takšna določitev območja oziroma ugotovitev, da so na določenem območju življenjske razmere in okoliščine dela takšne, da opravičujejo priznanje dodatka na podlagi 16. člena Uredbe, je (izključno) v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati.