TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Tisti, ki trajno ali sezonsko opravlja gospodarsko dejavnost kot
postranski poklic, pa tega ni priglasil občinskemu upravnemu organu v
skladu z določilom 113. člena obrtnega zakona (šušmar), nima sodnega
varstva za bodoči izgubljeni dohodek, ker ta škoda ni gotova, niti
pravno priznana.

Tožnik je bil kot sopotnik poškodovan v osebnem avtomobilu
zavarovanca drugotožene stranke in po krivdi zavarovancev prvotožene
stranke. S tožbo je zahteval plačevanje mesečne odškodninske rente
zaradi izpadlega popoldanskega zaslužka. Zaradi posledic poškodb ne
more več opravljati popoldanskega mizarskega dela. Sodišče prve
stopnje mu je rento priznalo. Pritožbi obeh toženk je sodišče druge
stopnje kot neutemeljeni zavrnilo.
Sodbo sodišča druge stopnje je izpodbijala z izrednim pravnim
sredstvom - revizijo le prvotožena stranka. Uveljavljala je
revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1.
odstavka 386. člena ZPP). V reviziji je navajala, da je bistveni
pogoj za priznanje rente prikrajšanje upravičenca na nekih trajnih
dohodkih, med take dohodke pa ni mogoče šteti dohodka iz šušmarskega
dela. Tako delo je v svojem bistvu nezakonito in nedopustno, saj je
prekršek, če se opravlja brez dovoljenja pristojnega organa. Sodniki
za prekrške so dolžni s takim delom pridobljeno premoženjsko korist
odvzeti.
Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo. Sodbi sodišča druge in prve
stopnje je v obsodilnem delu glede tožene stranke, ki je vložila
revizijo, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve
stopnje v novo odločanje. V razlogih je revizijsko sodišče med
ostalim navedlo:
Za pravilno odločitev o tožnikovem rentnem zahtevku za izgubo na
zaslužku, ki naj bi ga ustvaril izven redne zaposlitve s popoldanskim
mizarskim delom, če ne bi bil poškodovan v prometni nezgodi, oziroma
če ne bi imel posledic poškodbe, je poleg okoliščin, ki sta jih
ugotovili in že presojali sodišči prve in druge stopnje, potrebno še
presoditi, ali tožnik trpi oziroma bo trajno trpel škodo in to tako
škodo, ki ji naše pravo priznava varstvo in ali je ta škoda tudi
gotova bodoča škoda. Tega pa sodišči prve in druge stopnje še nista
presodili. Zato sta zmotno uporabili materialno pravo. Čeprav sme po
1. odstavku 396. člena ZPP revizijsko sodišče samo spremeniti
izpodbijano sodbo, če ugotovi, da je materialno pravo zmotno
uporabljeno, tega v tej pravdni zadevi ni moglo storiti, ker vse
okoliščine potrebne za pravilno materialnopravno presojo še niso
razjasnjene. Zato je izpodbijani sodbi v delu, ki se nanaša na
prvotoženo stranko, kot vlagatelja revizije, razveljavilo (2.
odstavek 396. člena ZPP).
Po veljavnih pravnih pravilih odškodninskega prava je škoda
zmanjšanje nekega premoženja (navadna škoda) in preprečitev njegovega
povečanja (izgubljeni dobiček). V primeru telesne poškodbe ali okvare
zdravja, do česar je prišlo pri tožniku, ima odškodnina za izgubljeni
bodoči dohodek kot vrsto izgubljenega dobička, praviloma obliko
denarne rente. Vendar sme sodišče priznati odškodnino le za tisto
škodo, ki je tudi pravno priznana. To je tista, ki jo pravo priznava
in za katero ustrezne določbe odškodninskega prava dajejo oškodovancu
pravico do zahtevka za odškodnino določene vrste in oblike. Tudi
obveznost plačila določene vrste bodoče škode nastane samo, če bo
taka škoda gotovo nastala, in če bo tudi pravno priznana kot škoda.
Praviloma je gotova bodoča škoda oziroma korist tudi pravno priznana
škoda, saj pravila odškodninskega prava priznavajo oškodovancu
pravico do zahtevka za bodoči izgubljeni dohodek. Vendar je hkrati
pogoj, da lahko sodišče nekomu prisodi bodoči dohodek oziroma korist,
da sta gotova in dovoljena. Če pa bi morala biti po zakonu
oškodovancu ustvarjeni dohodek oziroma korist odvzeta in ju
oškodovanec trajno ne bi mogel obdržati oziroma ohraniti, že iz tega
razloga takega dohodka oziroma koristi ne bi mogli šteti za gotovo
bodočo škodo. Poleg tega pa tak dohodek oziroma korist tudi ne bi
mogli šteti za dovoljena in zato tudi ne za pravno priznano škodo,
saj sta ustvarjena s tako dejavnostjo, ki ima za posledico odvzem
ustvarjene premoženjske koristi.
Ravno to pa bi lahko bilo v primeru tožnika, v kolikor za trajno
opravljanje popoldanskih mizarskih del, kar je gospodarska dejavnost
kot postranski poklic, niso bili izpolnjeni pogoji iz 112. in 113.
člena obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 1/79). Če opravljanje
gospodarske dejavnosti kot postranskega poklica ni priglašeno
pristojnemu občinskemu organu, bi zaradi tega po zakonu morala biti
tožniku, poleg kazni zaradi nepriglasitve, odvzeta tudi vsa
premoženjska korist, ustvarjena s takim delom (2. odstavek 140. člena
obrtnega zakona). Zato bo v ponovnem postopku potrebno ugotoviti, ali
je tožnik svojo gospodarsko dejavnost kot postranski poklic priglasil
in si tako zagotovil možnost ohranitve s takim delom ustvarjenega
dohodka. Če pa tega že pred poškodbo ni storil, pa bo potrebno
presoditi, ali je škoda tožnika kot izguba dohodka zaradi nemožnosti
opravljanja popoldanskega mizarskega dela, gotova bodoča in pravno
priznana škoda.