TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornice obdolženega A.M. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Prav tako pa je neutemeljena, ko navaja, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Navedena kršitev kazenskega zakona bi bila podana, če bi bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Po oceni pritožbe pa je ta kršitev podana zato, ker lahko po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 kaznivo dejanje izvršijo le natančno določene osebe z zlorabo svojega položaja, med njimi tudi zunajzakonski partner oškodovankine mame, kar pa obdolženec ni bil, saj je N.F. povedala, da nista imela skupnega gospodinjstva, enako pa izhaja iz izpovedb oškodovanke in priče P.P.

Ni dvoma, da je imelo njihovo življenje značilnosti družinske skupnosti in da je bila mladoletna oškodovanka v času, ko njene matere ni bilo doma, obdolžencu zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno proti mladoletni oškodovanki, ki je obdolžencu kot zunajzakonskemu partnerju svoje matere zaupala, ni obteževalna okoliščina. Okoliščini, da je bila oškodovanka v času storitve kaznivega dejanja mladoletna, stara manj kot petnajst, in da je bila obdolžencu zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo (iz česar izhaja, da mu je zaupala kot osebi, ki jo varuje), sta zakonska znaka kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1, zato ju sodišče ne bi smelo upoštevati kot obteževalni okoliščini, a je iz višine izrečene kazni razvidno, da tega dejansko ni upoštevalo, saj je obdolžencu izreklo najnižjo kazen, predpisano za to kaznivo dejanje.