TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14109-284/2022/4 z dne 3. 7. 2023 odpravi v delu, v katerem tožena stranka tožniku ni priznala osebne asistence do polnega obsega, in se zato v delu, ki se nanaša na razliko od priznanih 140 ur do 168 ur osebne asistence, zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. V preostalem delu, ki se nanaša na priznanih 140 ur osebne asistence, ostane odločba tožene stranke v veljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Socialna država je dolžna zagotoviti ogroženemu posamezniku "ustrezno pomoč na način, da se posameznikom zagotavljata ekonomska varnost in človekovo dostojanstvo." Gre za zagotavljanje t.i. "življenjskega minimuma za preživetje" posamezniku, ki je v socialni ali ekonomski stiski in potrebuje pomoč. Z načelom socialne države je zavarovan "eksistenčni minimum".

"Temeljna značilnost pravic iz sistema socialnega varstva (tudi sistema socialnih pomoči) je njihova subsidiarnost. Posameznik in družina morata izčrpati prav vse možnosti zagotavljanja preživetja z lastnimi močmi. Preden sta lahko upravičena do socialne pomoči, morata uveljaviti vse pravice iz nadrejenega sistema socialnega zavarovanja, izterjati dolgove (npr. preživnino), sprejeti vsako (predvsem plačano) delo in zmanjšati razpoložljivo premoženje. Zato se poudarja, da je sistem socialne pomoči zadnja, varovalna mreža širšega sistema socialne varnosti, ki naj omogoči človekovega dostojanstva vredno življenje. Prav tako je namen socialne pomoči omogočiti ponovno samostojno življenje /.../ Gre za zagotavljanje t. i. življenjskega minimuma za preživetje posamezniku, ki je v socialni ali ekonomski stiski in potrebuje pomoč."

Dejstvo, da ima tožnik zahtevek glede 18. člena Ustave, ki ni očitno neutemeljen, odražati tudi v procesnih možnostih, ki bi jih tožnik moral imeti že v upravnem postopku, da bi tožena stranka dovolj skrbno, natančno in celovito ocenila dejansko stanje tudi na podlagi tožnikovih navedb, da ne bi prišlo ne samo do nezakonite odločitve glede pravice oziroma upravičenosti do določenega obsega storitev osebne asistence, ampak tudi da ne bi prišlo do posega v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja.