TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 5.799,48 EUR v 15 dneh.

Nobena metoda ugotavljanja dobička, pa naj je še tako standarizirana in v praksi enotno uveljavljena, ne more predstavljati absolutnega imperativa, ki bi izključeval vse druge možne načine ugotavljanja izgubljenega dobička (če so seveda po svoji naravi primerne). V načelu torej merilu "obdobje potem" ni kaj očitati; hipotetični izgubljeni dobiček je mogoče na podlagi tega merila izračunati enako dobro (verodostojno) kot na podlagi podatkov o poslovanju iz obdobja prej.

Preden se izkaže, da je bila izdana začasna odredba neutemeljena, dolžnik nima pravice od upnika zahtevati povračila škode in torej tudi nima odškodninske terjatve. Odškodninsko terjatev in s tem tudi možnost, da jo izterja, pridobi šele z dnem, ko je seznanjen s pravnomočno odločitvijo o razveljavitvi izdane začasne odredbe.

Upnikov močnejši procesni položaj v postopku izvršbe in zavarovanja je varovan tudi z 9. členom ZIZ; njegov pomen je v tem, da se dolžniku ne dopusti, da bi z vlaganjem katerihkoli pravnih sredstev lahko preprečil ali izničil učinek že začete izvršbe oziroma zavarovanja (četudi praviloma pravna sredstva zadržijo poplačilo upnika).

Odgovor na vprašanje, ali je bilo tožeči stranki v obdobju od razveljavitve začasne odredbe do pravnomočne odločitve o razveljavitvi, popolnoma jasno, ali sme začeti z izvrševanjem dejanj, ki so ji bila z začasno odredbo prepovedana, je negativen. Visečnost začasne odredbe je tožeči stranki preprečevala, da ravna v nasprotju s prepovedjo do pravnomočne odločitve o pritožbi. Ravnanje tožeče stranke torej, ki je do pravnomočne odločitve o ugovoru počakala s proizvodnjo in trženjem zdravila Z., ni bilo poslovno oportuno, pač pa se je takšno ravnanje od nje v skladu z zakonom pričakovalo.