TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb in nalagajo
pogodbenikoma po razvezi pogodbe sočasno vrnitev (3. odstavek 132.
člena ZOR), za razvezo izročilne - preužitkarske pogodbe ne pridejo v
poštev. Po razvezi take pogodbe glede na analogno uporabo določbe 4.
odstavka 120. člena ZD ni utemeljeno vezati prevzemnikove dolžnosti
vrnitve nepremičnin v last izročevalcev na sočasno obveznost
izročevalca, da povrne prevzemniku koristi iz take pogodbe. Sočasna
izpolnitev vrnitve danega bi nasprotovala naravi pogodbenega
razmerja.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razvezo izročilno- preužitkarske
pogodbe, ker tožena stranka svojih obveznosti ni izpolnjevala. Tožena
stranka pa je vložila nasprotno tožbo, v kateri se sicer strinja, da
se pogodba razveže, vendar pa naj se sočasno tožeči stranki naloži,
da mora plačati določen znesek kot vrednost dela, ki ga je tožena
stranka po tej pogodbi za tožečo stranko opravila.
Sodišče prve stopnje nasprotne tožbe ni dovolilo, tožbenemu zahtevku
na razvezo izrožilno-preužitkarske pogodbe pa je delno ugodilo,
kolikor izročitev nepremičnin ne predstavlja darila toženi stranki.
Pri razvezi izročilno-preužitkarske pogodbe se je oprlo na določbo
120. člena zakona o dedovanju.
V pritožbi proti takšni odločitvi je tožena stranka vztrajala pri
stališču, da je njena obveznost, da vrne z izročitvijo prevzete
nepremičnine, vezana na istočasno obveznost tožeče stranke, da povrne
koristi iz pogodbe. O nasprotnem tožbenem zahtevku na povračilo
koristi bi moralo biti odločeno istočasno z odločitvijo o tožbenem
zahtevku. Gre za obveznost iz istega razmerja in za tesno medsebojno
povezavo.
Sodišče druge stopnje je sicer razveljavilo odločbo prvega sodišča, s
katero nasprotna tožba tožene stranke ni bila dovoljena, vendar pa se
ni strinjalo s pravno razlago, ki jo vsebuje pritožba, da bi bilo
treba uporabiti pravila o sočasni izpolnitvi po določbi 122. člena
zakona o obligacijskih razmerjih. Ta pravila za razvezo
izročilne-preužitkarske pogodbe ne pridejo v poštev. Zato tudi ni
mogoče uporabiti določbe 3. odstavka 132. člena zakona o
obligacijskih razmerjih o pravilih vračanja, ki veljajo za
dvostranske pogodbe. Sočasna vrnitev bi nasprotovala naravi
pogodbenega razmerja, bila pa bi tudi v nasprotju z določbo 4.
odstavka 120. člena zakona o dedovanju, ki ga je po analogiji treba
uporabiti tudi za razvezo izročilno-preužitkarske pogodbe. Po razvezi
takšne pogodbe ni mogoče vezati obveznosti tožene stranke, da vrne
izročene nepremičnine, na sočasno obveznost tožeče stranke, da povrne
koristi, ki jih je od pogodbe imela.