TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Kot nakazano, okoliščine iz kazenskega postopka, ki se nanašajo na čas po pravnomočnosti sodbe iz delovnega spora, že iz slednjega razloga niso relevantne za uporabo 10. točke 394. člena ZPP.

Prav tako iz dikcije 11. točke 394. člena ZPP izhaja, da oprostilna sodba ni upoštevna, kar je ključni razlog, da tudi ta razlog za obnovo postopka ni podan.

Le to dvoje je bistveno za odločitev o predlogu, kar je sodišče prve stopnje, kljub sicer preobširni obrazložitvi, v izpodbijanem sklepu tudi upoštevalo.

To sicer res pomeni, da je za obnovo postopka iz naslova izredne odpovedi lahko relevantna le obsodilna sodba, kar pa je lahko v korist zgolj delodajalcu, da doseže obnovo postopka, v katerem je bila izdana zanj neugodna ugodilna sodba, medtem, ko oprostilna sodba delavcu ne more biti v korist za obnovo postopka, v katerem je bila izdana zanj neugodna zavrnilna sodba.

Vendar pa navedeni problem za presojo pravilne uporabe 11. točke 394. člena ZPP v izpodbijanem sklepu niti ni bistven. Kot tudi ne pritožbeni očitek, da naj bi delovno sodišče tožniku s pravnomočno sodbo kršilo domnevo nedolžnosti. Gre za problem ureditve odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar pa prav tako presega okvir tega pritožbenega preizkusa.