TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka nosi stroške tega pritožbenega postopka.

S tožbenim zahtevkom pod točko 1 in 2 tožbe tožniki zahtevajo, da toženca opustita takšna ravnanja, ki povzročajo hrup, ki presega krajevno običajno in dopustno mero, v 3. točki tožbenega zahtevka pa zahtevajo opustitev uporabe žara na način, ki povzroča vdor dima in v obsegu, ki presega krajevno običajne in dopustne mere. Iz tako postavljenega zahtevka ni jasno razvidna obveznost tožene stranke oziroma kdaj bo tožena stranka prekoračila meje dopustnega hrupa in prahu. Pravnomočen postane le izrek sodne odločbe, zato mora biti ta oblikovan tako, da je iz njega natančno razvidna obveznost tožene stranke. Konkretizacije obveznosti tožene stranke tako ni mogoče prepustiti obrazložitvi sodne odločbe. Zaradi načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku sodna odločba, ki v izreku ne določa jasno obveznosti dolžnika, ni izvršljiva. Izvršilno sodišče namreč ne sme presojati, ali hrup in dim presegata krajevno običajno in dopustno mero. To je stvar kontradiktornega pravdnega postopka. Toženec, kateremu bi bilo s sodbo naloženo, da opusti povzročanje hrupa in dima, ki presegata krajevno običajno mero, ne bi mogel vedeti, kaj točno mora opustiti oziroma kako mora ravnati, da ne bo nedopustno vznemirjal tožnika.

Ker je hrup merljiv in obstajajo tudi predpisi, ki določajo meje hrupa, od stranke ni nerazumno pričakovati, da bo že v tožbenem zahtevku opredelila hrup, ki po njenem ne sme biti presežen. Hrup se lahko opredeli v decibelih in v trajanju. Z vidika postavitve tožbenega zahtevka je bolj problematičen dim. Vendar pa se da tudi intenzivnost dima opredeliti, in sicer s trajanjem in pogostostjo dimljenja, gostoto dima, ipd. Tožbeni zahtevek je mogoče oblikovati tudi tako, da se zahteva prepoved povzročanja dima na določeni razdalji.