TFL Vsebine / TFLGlasnik

Odtujitveni sindrom

PAS je sindrom, ki se navadno razvije v družinah po razvezi staršev, ko otrok enega od staršev brez upravičenega razloga zavrača. Sindrom se navadno izrazi takrat, ko otrok večino časa preživi pri enem od staršev in se pretirano naveže nanj. Navadno so mame tiste, ki otroka zavedno ali nezavedno odtujujejo od očeta, iz strahu, da bi po razvezi izgubile še otroka, ali pa se želijo bivšemu partnerju maščevati ali ga kaznovati.² Največja škoda je ob tem storjena otroku, ki za svoj zdrav psihofizični razvoj in vzgojo potrebuje obe figuri: očeta in mamo. Največja korist otrok po razvezi staršev so uravnoteženi stiki z obema staršema. Institut skupnega varstva in vzgoje otroka je z Družinskim zakonikom³ (DZ; 148. člen) postal prvi izbor sodišča in ni več zgolj možnost, ko sodišča odločajo o skrbništvu in stikih.

V primerih, ki vključujejo spore o otrocih, število katerih se je v času epidemije zaradi osebnih stisk staršev še povečalo, pogosteje kot kadarkoli prej prepoznavajo pojav odtujitvenega sindroma. Ko se starša ne moreta dogovoriti o stikih s skupnimi otroki, sodišče na podlagi 102. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1)⁴ na predlog ali po uradni dolžnosti odloči s sklepom o dinamiki stikov otroka s staršem, s katerim otrok ne živi.

Stiki s starši so opredeljeni v 141. členu DZ, ki določa, da ima otrok pravico do stikov z obema od staršev in da imata oba starša pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo koristi otroka, ki so osnovno vodilo pri njihovem izvrševanju. V primeru, da je izvajanje stikov v nasprotju s koristjo otroka, je interes otroka močnejši od pravice starša do stikov z njim.

Ko otrok k drugemu staršu noče iti prostovoljno, se ob pripravljenosti staršev in podpornih organov odločanja (centra za socialno delo /CSD/ in sodišča) angažirajo klinični psihologi ali psihiatri, da bi ugotovili vzrok zadržanosti. Otrok se od odsotnega starša odtuji zaradi vedenja drugega starša, ki je zavestno ali podzavestno. V nekaterih primerih je vedenje starša očitno in namerno. So pa tudi primeri, kjer gre za nenamerno in podzavestno ravnanje starša. V resnici obstaja le omejeno število pristopov, ki jih sodišče lahko uporabi, ko se sooči s PAS. Na predlog starša, navadno odtujenega starša, lahko sprejme sklep o začasni odredbi glede ureditve stikov in kot skrajno sredstvo predodelitev otroka odsotnemu ali odtujenemu staršu.

Na podlagi prvega in tretjega odstavka 102. člena v povezavi s 100. členom ZNP-1 lahko sodišče med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok, pa tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. DZ sodišču podeljuje generalno pooblastilo za sprejetje sklepa o začasni odredbi, za katero meni, da bo v največji meri varovala korist otroka. Pri odločanju mora sodišče upoštevati načelo najmilejšega ukrepa,⁵ pa tudi dve omejitvi, in sicer da izreče ukrep, s katerim bodo starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, in da izreče ukrep, s katerim se otroka staršem ne odvzeme.⁶ Vodilo pri tem je otrokova korist.

Namen začasnih odredb v družinskih zadevah je, da se z njimi začasno uredi izjemen položaj, v katerem je položaj otroka tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek sodnega postopka in pravnomočnost sodne odločbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena le na nujne izjemne primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težke nepopravljive škode ali nasilja. Začasna odredba glede ureditve stikov se izda le, če predlagatelj izkaže, da je položaj otroka tako ogrožen, da je nujno, da se vprašanje stikov otroka uredi še pred izvedbo dokaznega postopka in pred meritorno odločitvijo sodišča s sklepom. Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Ogroženost otroka je torej predpostavka, ki mora biti izkazana s stopnjo verjetnosti, da bo sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog udeleženca izdalo začasno odredbo. Izdaja regulacijske začasne odredbe o stikih je ukrep, ki ga izreče sodišče le takrat, ko ugotovi, da bi brez izdaje začasne odredbe otroku nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda.

Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZNP-1 v postopku za varstvo koristi otroka sodišče pozove CSD, da otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvesti o uvedbi postopka in njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Menim, da je treba v postopku, kot je določal razveljavljen 410. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP),⁷ nujno pridobiti otrokovo mnenje o zadevi, ki pokaže, kolikšen je otrokov vpogled v vsebino njegove koristi. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah v 12. členu postavlja pravico do izražanja lastnega mnenja med najpomembnejše otrokove pravice. Na podlagi navedenih materialnopravnih določb je treba otroka v postopkih obravnavati kot subjekt, kar zlasti pomeni, da je treba otrokom, ki so glede na svojo starost in zrelost sposobni razumeti okoliščine in samostojno izjaviti svojo voljo, omogočiti, da to tudi storijo. Ni pa nujno, da se otrokovo mnenje upošteva v celoti, vendar se je v vsakem primeru glede njega treba opredeliti.

Pri odločanju o stikih otroka s starši je tako treba upoštevati izjavo otroka in le-to presojati z vidika otrokovih koristi, pri čemer je treba doseči pravično ravnovesje med interesi otroka in interesi staršev.⁸

V reševanje problema odtujitve otroka od starša se pogosto vključuje psihološka terapija za starše, vso družino in otroka, običajno s kliničnimi psihologi ali psihiatri, seveda ob pogoju, da starš, pri katerem otrok prebiva, preneha z vsemi dejanji, ki prispevajo k odklonilnemu odnosu otroka do drugega starša. Starši bi se morali zavedati, da imajo otroci pravico ohraniti odnos z obema staršema, če je to varno in v otrokovo korist.

Otroci si najbolj želijo in potrebujejo ohranitev zdravih in stabilnih odnosov z obema staršema ter zaščito pred konflikti staršev. Starš, pri katerem otrok živi, bi si moral prizadevati in se truditi, da bi otrok normalno preživljal čas in imel kakovostne stike tudi z drugim od staršev. Za oteževanje in oviranje stikov gre vedno takrat, ko se starš, pri katerem otrok živi, pretirano poslavlja, na glas sprašuje: »Ali res moraš iti, ali boš zdržal brez mene?« Oteževanje stikov prav tako pomeni sovražno vedenje enega starša do drugega v prisotnosti otroka, če ga ta zaničuje ali se pretvarja, da nikoli ni bil del skupnega življenja. Tako vedenje se prenaša na otroka in ga otrok ponotranji, sploh v prvih letih svojega življenja, zato bo mogoče začel na odsotnega starša gledal sovražno in zaničevalno.

Pri odločanju o stikih starša z otrokom gre predvsem za sledenje otrokovim koristim in njihovo uresničevanje, da otrok ohranja občutek čustvene navezanosti in medsebojne pripadnosti s staršem, s katerim ne živi. Namen stikov je tudi, da ločeni starš zadovolji svoje čustvene potrebe ter se seznanja z otrokovim telesnim in duševnim razvojem, ko ga vidi, z njim govori in sodeluje pri njegovi vzgoji. Pri izvrševanju starševske pravice so namreč interesi otroka in starša praviloma neločljivo združeni in povezani, če pa so v nasprotju, je treba med njimi vzpostaviti ustrezno ravnovesje. Stik otroka s staršem je objektivno nedvomno pomemben in potreben. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu IV Cp 2047/2015 z dne 22. julija 2015 sklenilo, da za omejevanje stikov ne more zadostovati očitek, da se oče ne drži vseh dogovorov in da se v vzgojo na neprimeren način vključuje otrokova babica. V navedenem primeru sodišče ni zaznalo nobenega indica, da bi bil oče za otroka ogrožajoč.

Skupno varstvo in vzgoja otroka

Na podlagi prejšnjega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je bilo mogoče otroka zaupati v skupno varstvo in vzgojo samo na podlagi sporazuma med staršema, DZ pa odločitev o skupnem varstvu in vzgoji otroka prepušča sodišču, če sodišče ugotovi, da je takšna odločitev v največjo otrokovo korist.⁹ Največja otrokova korist je najpomembnejše razlagalno načelo, ki izhaja iz 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah¹⁰ in 7. člena DZ. V vseh dejavnostih v zvezi z otroki je otrokova korist glavno vodilo, ne glede na to, ali jih vodijo zasebne ali javne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa. Pri presoji največje koristi otrok, tudi glede zaupanja v varstvo in vzgojo, je treba izhajati iz njihovega trenutnega položaja, zdravstvenega stanja, čustvene stabilnosti, starosti, njihovih potreb, odnosov, ki jih imajo z drugimi, njihove preteklosti in njihovih interesov, predvsem pa je treba paziti na njihovo prihodnost in bodočo avtonomijo.

Skupno starševstvo je primarno vodilo pri vsaki odločitvi sodišča. Skupno varstvo in vzgoja otroka sta ustavna pravica¹¹ in tudi razvojnopsihološko najustreznejša rešitev za otroka, ki tako ohranja intenziven in obsežen stik z obema staršema. Skupno starševstvo naj bi otroku in staršem razvezo olajšalo, saj otroku v simbolnem pomenu ostajata oba starša in nihče ne izgubi nikogar. Skupno varstvo in vzgoja lahko delujeta le, če so starši sposobni pozabiti na svoja negativna čustva iz partnerskega odnosa in v središče svojega delovanja postaviti dobro otroka. Oba starša se morata zavedati, da sta vzgoja in varstvo dva od ključnih elementov starševske skrbi. Oba starša sta enakovredna in enakopravna pri vzgoji in varstvu otrok. Ko oziroma dokler starši živijo skupaj, sta skupna vzgoja in varstvo skupnih otrok nekaj naravnega, samoumevnega. Ko se starši razvežejo, je v otrokovo korist, da o vzgoji in varstvu sklenejo sporazum, zato jih DZ v 138. členu napotuje k njegovi sklenitvi. Velja načelno izhodišče, da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev še vzpostavljena, zato sta skupna vzgoja in varstvo osnovna, primarna rešitev.

Koristi otroka in smiselnost izpostavljanja otroka morebitni okužbi s koronavirusom

Pravnomočna sodna odločba o stikih med otrokom in staršem, s katerim otrok ne živi, velja tudi v času epidemije, a se ob tem upravičeno zastavlja vprašanje koristi otroka in smiselnosti morebitnega izpostavljanja otroka okužbi s koronavirusom. Smiselno in v korist otroka je, da ima otrok s staršem, pri katerem ne živi, stike preko telefona, računalnika, video prenosov. Otroci ob ustreznem pojasnilu staršev razumejo, kakšna je situacija v času epidemije. Pravno gledano fizični stiki otroka s staršem, pri katerem ne živi, v tem času niso izrecno prepovedani.

Vrhovno sodišče RS je ob prvem valu epidemije aprila letos opozorilo, da je izvajanje stikov med starši in otroki, ki ne živijo v isti občini, možno, saj se po objavljenem stališču Ministrstva za notranje zadeve ukrep prepovedi gibanja zunaj stalnega ali začasnega prebivališča ne nanaša na vzdrževanje stikov med starši in otroki, ki so urejeni s sodno poravnavo ali sodno odločbo. ¹² Vrhovno sodišče je apeliralo na starše, da bi bilo v največjo korist otrok, če bi starši ob upoštevanju vseh sprejetih državnih ukrepov za zajezitev širjenja virusa oblikovali začasni dogovor o načinu izvrševanja stikov, sodišče pa bi odločalo le v primeru, če se starši ne bi mogli sporazumeti.

Ukrepi za zajezitev širjenja okužbe s koronavirusom, ki so seveda nujni, so povzročili povečanje števila primerov odtujitve otroka od staršev, realno sliko glede tega pa pokazal šele čas po koncu epidemije. Ne DZ ne ZNP-1 ne urejata izvajanja stikov v času izrednih razmer. V teh razmerah sta starša dolžna, da se dogovarjata glede načina izvajanja stikov z upoštevanjem največje otrokove koristi.

Če se starši o načinu izvajanju stikov med epidemijo ne morejo sporazumeti, lahko pred pristojnim okrožnim sodiščem za čas epidemije vložijo predlog za izdajo začasne odredbe za drugačno izvrševanje stikov, kot je določeno s pravnomočno sodno odločbo, sodno poravnavo ali začasno odredbo. Začasna odredba se lahko izda bodisi z namenom prepovedi izvajanja stikov z otrokom zaradi nevarnosti okužbe bodisi zato, ker drugi starš neupravičeno ne dovoli stika zaradi nevarnosti okužbe. Sodišče bo v primeru vložitve predloga za izdajo začasne odredbe upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera in pretehtalo, kaj je otroku v največjo korist.

Stike otroka s starši v običajnih časih je težko obvladovati zaradi okoliščin, ki nastanejo zaradi sporov in nesoglasij med staršema. Epidemija, ki je zajela svet, ni okoliščina, na katero bi bili pripravljeni, in ni enkraten dogodek, ker gre za stanje trajanja. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti zdaj, ko je to resničnost, s katero se moramo spoprijeti, je: kako lahko uredimo čas stika z otrokom, hkrati pa ne odtujimo drugega starša ali se od otroka sami odtujimo?

Otroci naj v času epidemije ne bodo brez kakršnegakoli kontakta z drugim staršem, s katerim bi sicer imeli stik. Dolžnost tistega starša, pri katerem otrok v času epidemije živi, je, da stremi k temu, da otrok ohranja in razvija ustrezen odnos tudi z drugim staršem. Razlika je v tem, da se tak odnos v času epidemije lahko vzdržuje s sredstvi za elektronsko komunikacijo, in ne s fizičnim kontaktom.

Odtujitev otroka od drugega starša manipulativnemu staršu prinese le kratkoročno zadoščenje, saj se posledice manipulacije in indoktrinacije pokažejo v otrokovem slabšem učnem uspehu, kar je pa še huje, so dolgoročne težave v otrokovem socialnem razvoju in raznovrstne vedenjske motnje.¹³

Odtujitev otroka od enega od staršev se lahko zgodi, kadar drugi starš z otrokom psihološko manipulira v smislu delovanja proti prvemu staršu. Če se otroci včasih soočijo z nasiljem v družini in hudimi konflikti med starši, se poistovetijo z enim od staršev in pogosto izrazijo nepripravljenost preživljati čas z drugim. To se zgodi, ko se sproži otrokov zaščitni mehanizem, da bi se v družini izognili nadaljnjim konfliktom.

PAS ima v družinskem pravu poseben pomen. To je več kot zgolj preprosto poseganje v preprečevanje stikov ali obiskov ločenega starša in njegove ožje družine. Odtujenost otroka od starša vključuje programiranje otroka s strani enega od staršev, z namenom očrnitve drugega starša in spodkopavanja otrokovega odnos z njim. Glavna manifestacija tega je prizadevanje, da se drugega starša obrekuje, prizadevanje, ki nima utemeljitve. Izhaja iz kombinacije programiranja otroka (pranja možganov), starševskih indoktrinacij in otrokovega lastnega prispevka k obrekovanju drugega starša.¹⁴

Psihiater Richard A. Gardner je koncept sindroma odtujenosti staršev razvil pred več kot 20 leti in ga opredelil kot motnjo, ki se pojavi predvsem v okviru sporov o skrbništvu nad otroki.

¹ PAS – parental alienation syndrome.

² Ganc, D.: Izzivi očetovstva po ločitvi, Družinski inštitut Zaupanje, Sevnica 2015, str. 10.

³ Ur. l. RS, št. 15/17 in nasl.

⁴ Ur. l. RS, št. 16/19.

⁵ Člen 156 DZ.

⁶ Čujovič, M.: Načelo najmilejšega ukrepa, v: Komentar Družinskega zakonika (2019), str. 484.

⁷ Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.

⁸ Sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. III Cp 868/2017 z dne 9. oktobra 2017.

⁹ Člen 138 DZ.

¹⁰ Ur. l. SFRJ – MP, št. 15/90; Ur. l. RS – MP, št. 9/92.

¹¹ Člen 54 Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.).

¹² Izvajanje stikov med starši in otroki v času epidemije, (23. 11. 2020).

¹³ Štadler, A., Starič Žikič, N., Borucky, V., Križan Lipnik, A., Černetič, M., Perpar, I. in Valenčak, K.: Otrok in ločitev staršev: da bi odrasli lažje razumeli otroke. Ljubljana: Otroci, 2009, str. 39.

¹⁴ Gardner, R. A.: Parental Alienation Syndrome vs. Parental Alienation: Which Diagnosis Should Evaluators Use in Child-Custody Disputes?, The American Journal of Family Therapy, 30(2), 2002, str. 93–115.