TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Odškodnina za nepremoženjsko škodo se v načelu prisodi za vsako
obliko nepremoženjske škode posebej, v izjemno težkih primerih, ko se
oškodovančeva trpljenja vzajemno pogojujejo in prepletajo, tako da
jih ni mogoče ločevati, pa se lahko prisodi enotna odškodnina za
celotno nepremoženjsko škodo.

Ob spoznanju, da je vsak človek neponovljiva celota njegove
individualne telesne in duševne biti in da je ta celota nerazdružljiv
preplet vseh komponent obojne biti, je nujno ugotoviti, da so za
oškodovanca vse posledice posega v njegovo osebno celovitost, ki so
nepremoženjska škoda, ena sama celota. V njegovi duševnosti je vse
preteklo dogajanje in se bo vse bodoče dogajanje zaradi telesnih
bolečin, vseh vrst duševnih bolečin in strahu odvijalo v neločljivi
celoti. Zgolj nemoč prava, da enako celovito, kot se odvija v naravi
- v človeku, to dogajanje opredeli v odškodninskem pravu, je razlog,
da pri sojenju o nepremoženjski škodi posebej ugotavljamo obstoj in
obseg posameznih pravno priznanih oblik nepremoženjske škode ter za
vsako posebej odmerjamo odškodnine.
Vendar pa je jasno, da že zakonitosti človekovih miselnih procesov -
torej tudi sodnikovih miselnih procesov - izključuje nenaravno
popolno ločevanje odmere odškodnine za posamezne oblike
nepremoženjske škode, ki smo jih pri sojenju ugotovili. Zagovarjamo
lahko le tako odmero odškodnine, ki ob analitičnem pristopu k odmeri
odškodnine upošteva tudi končno sintezo te odmere v odškodnino za
celotno ugotovljeno nepremoženjsko škodo.
Če se preprosto vprašamo o svojih miselnih procesih pri odmeri, bomo
ugotovili, da pri običajnem primeru odškodnine za nepremoženjsko
škodo - ko ta obstaja iz prestanih in bodočih telesnih bolečin, iz
duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi
skaženosti ter končno iz strahu - sicer res odmerjamo odškodnino za
vsako vrsto škode posebej, vendar pa vedno odmerjene zneske presojamo
(in popravljamo) tudi z vidika njihovega notranjega razmerja, obenem
pa tudi z vidika končnega seštevka celotne oškodnine. Medsebojna
primerjava posameznih postavk odmere med seboj in s celoto je tudi
tisti končni preizkusni kamen, ki neredko pripelje do korekture
odmere odškodnine za posamezne oblike škode in s tem do končne odmere
celotne odškodnine.
To v polni meri velja za sojenje na prvi stopnji. Prisotno pa je tudi
na pritožbeni stopnji in še na revizijski, obakrat ne le v primeru
izpodbijanja celotne odmere (torej odmere za vse oblike škode), ampak
tudi takrat, ko je predmet odločanja le odmera odškodnine za
posamezne oblike škode (pri neizpodbijanih drugih odškodninskih
postavkah). Tako je tudi v procesu sojenja, torej v procesu odmere
odškodnine, pomemben tudi končni znesek odškodnine za vso
nepremoženjsko škodo in ne le odškodnine za posamezne oblike te
škode. Da je predvsem (ali celo samo ta) končni znesek pomemben za
samega oškodovanca, je več ali manj jasno.
Sistem pravne ureditve odškodnine za nepremoženjsko škodo narekuje
vztrajanje pri dosedanjem ustaljenem pristopu, to je pri posebni
odmeri odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Vendar pa
se kaže vselej zavedati, da je samostojnost odškodnin za posamezne
oblike nepremoženjske škode istega poškodovanca iz istega škodnega
dogodka le relativna.
Celovitost vseh oblik nepremoženjske škode je za oškodovanca zlasti
očitna v primerih najhujših prizadetosti. Zato se v teh primerih
problema na tak način zaveda tudi dosedanja jugoslovanska sodna
praksa, npr.:
Pri presoji odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče s sodbo
ugotoviti poseben znesek odškodnine za vsako podlago, po kateri
oškodovancu pripada odškodnina, ne pa za več podlag en sam znesek (VS
Makedonije, Rev 99/84 z dne 22.3.1984, Sudska praksa 1984/9, str.
47).
Toda v določenih primerih se utemeljeno že odloča tudi za izjemno
nasprotno stališče:
V primeru zelo težke invalidnosti, ko fizične bolečine, duševne
bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ter
strah predstavljajo kvalitativno celoto, ki prerašča možnost
izliranja posameznih oblik škod in njihovo ločeno ocenjevanje, je
mogoče za vse oblike nepremoženjske škode prisoditi zadoščenje v enem
znesku (VS Hrvatske, Rev 2111/81 z dne 3.3.1983, Pregled VS Hrvatske
št. 21, tč. 6).
Posvetovanje je bilo zato soglasno, da je treba praviloma posamezne
škode, ki izvirajo iz istega škodnega dogodka, obravnavati ločeno,
posamezno in za vsako posamezno škodo odmeriti samostojno, pravično
denarno odškodnino. Ob takem pravilu pa je vendarle treba odpreti
možnost izjeme, ko izjemno težka življenjska situacija (ne pa morda
nepopolno ali celo napačno opredeljen tožbeni zahtevek) na strani
oškodovanca, upoštevajoč izjemno težo njegovih poškodb oz. posledic,
preprosto ne dovoljuje razmejevanja posameznih škod, izvirajočih iz
istega škodnega dogodka, ko se te zaradi svoje intenzitete medsebojno
tako tesno prepletajo in s tem druga drugo pogojujejo, da jih ni
mogoče ločevati.
Le v takih izjemnih primerih bi bilo umestno prisoditi oškodovancu
enotno odškodnino za vse oblike škod, ki jih trpi, ne glede na to,
kako je on sam opredelil svoj tožbeni zahtevek.