TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama zagovornikov obdolženega B. A. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženega B. A. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da z namenom, da bi preprečil ugotovitev dejanske davčne obveznosti - davka na dodano vrednost za leto 2015, sprva kot odgovorna oseba, od 21. 2. 2017 dalje pa kot dejanska poslovodeča oseba družbe A d.o.o., s sedežem v Mariboru, na zahtevo pristojnega davčnega organa – Finančne uprave Republike Slovenije – v obdobju od 14. 10. 2016 do vključno 3. 4. 2017 v Mariboru v nasprotju s prvim odstavkom 138. člena Zakona o davčnem postopku – ZdavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/11-UPB4, 32/12, 94/12, 101/13-ZDavNepr, 111/13, 22/14-Odl.US, 25/14- ZFU, 40/14-ZIN-B, 90/14 in 91/15) ni predložil evidence družbe A. d.o.o., ki jo je bil dolžan voditi in sicer izpisa prometa in transakcij poslovnega računa navedene družbe, odprtega pri R. št. , kakor tudi ni dal zahtevanih pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora, s čimer je oviral davčni nadzor,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov proračun.

Glede na zakonsko dikcijo kaznivega dejanja in konkreten opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe, zagovorniki utemeljeno grajajo konkretizacijo obdolženčevega izvršitvenega ravnanja v opisu kaznivega dejanja, zaradi katere dejanje, ki je predmet krivdoreka, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena KZ-1. Obravnavano kaznivo dejanje je tako imenovana tiha blanketna dispozicija, saj se 249. člen KZ-1 izrecno ne sklicuje na davčne predpise, vendar pa je uporaba davčnopravih norm nujna za razlago kazenske norme. Iz opisa kaznivega dejanja (kot tudi iz razlogov izpodbijane sodbe) tako ni razvidna pravna dolžnost oziroma pravna podlaga, iz katere bi izhajalo dolžnostno ravnanje, da družba v obliki evidence vodi izpis prometa in transakcij na svojem poslovnem računu. Izvršitveni način, da storilec ne predloži evidence, ki jo je "dolžan voditi", torej predpostavlja dolžnost vodenja take evidence, zaradi česar je konkretizacija le-te za obstoj zatrjevanega zakonskega znaka nujna. Prav tako nujna pa je konkretizacija v opisu kaznivega dejanja zatrjevanega očitka, da obdolženec ni dal zahtevanih pojasnil v zvezi s predmetom davčnega postopka, s čimer je oviral davčni nadzor. Izvršitveno ravnanje, da storilec "ne da pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora" ali "ovira davčni nadzor" predstavlja dva alternativno, a vendarle povsem samostojno določena načina izvršitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena KZ-1, ki ju v opisu kaznivega dejanja ni dovolj zgolj prepisati, pač pa ju je treba napolniti z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin.