TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Drži sicer, da je skladno z načelom stroge formalne legalitete izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov in ga mora izvršiti tako, kot se glasi ter ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti (primerjaj 17. člen ZIZ). Vendar pa navedeno ne pomeni, da izvršilno sodišče vsebine izvršilnega naslova ne sme niti ugotoviti. Nasprotno, vsebino domnevnega izvršilnega naslova mora izvršilno sodišče ugotoviti že zato, da lahko presodi, ali sploh lahko dovoli predlagano izvršbo. Da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, mora terjatev namreč sploh obstajati (prim. prvi odstavek 21. člena ZIZ). Ob tem, da sta se stranki izrecno dogovorili, da se v primeru, da nasprotna stranka kljub pozivu oziroma v dodatnem roku iz poziva ne sklene glavne pogodbe, predpogodba šteje za razvezano, sodišče prve stopnje, ki je v celoti (in ne le paricalno) vezano na vsebino zatrjevanega izvršilnega naslova, izvršbe ni moglo dovoliti, saj je iz predlogu za izvršbo priloženih listin jasno razvidno, da izterjevana terjatev niti ni nastala.

Določilo drugega odstavka 104. člena OZ, po katerem lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev, ni kogentne narave, stranki pa sta se v pogodbi sami dogovorili za drugačno posledico nesklenitve glavne pogodbe po dodatnem pozivu na sklenitev nasprotni stranki.

Kot sporne določbe pogodbe oziroma sodne poravnave je treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo ali glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag. Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je pogodbeno določilo objektivno nejasno oziroma dvoumno, ker gre za razlago izvršilnega naslova, pa so pravila razlage omejena predvsem na gramatikalno razlago.