TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi obtoženega A. A. in obeh zagovornikov se delno ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremeni tako, da se:

1. v prvi vrstici šeste alinee datum „24.1.2011“ pravilno glasi „12.11.2010“;

2. od osme do desete vrstice iste alinee izpusti besedilo: „ki jo je v neskladju z določili ZKP izdal A. A. in ne sodnica razpravljajočega senata“;

3. v petnajsti in šestnajsti vrstici iste alinee izpusti besedilo: „senat pa mu ne bi ugodil in pripor ne bi bil odpravljen“;

4. v sedmi vrstici zadnjega odstavka datum „24.1.2010“ pravilno glasi „24.1.2011“;

5. izrečena zaporna kazen se obtoženemu A. A. zniža na

5 (pet) let zapora.

V preostalem delu se pritožbe obtoženega A. A. in njegovih zagovornikov, v celoti pa pritožba okrožne državne tožilke zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, razen sodne takse.

Vrhovno sodišče RS je že presodilo, da je državni tožilec tisti, ki je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora RS za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. XI Ips 4980/2011 z dne 22.2.2011).

Kazenski postopek se, kot je določeno v 19. členu ZKP, uvede na zahtevo upravičenega tožilca in tako ni nobenega dvoma, da se kazenski postopek začne z izdajo sklepa o preiskavi.

Zakonski opis kaznivega dejanja jemanje podkupnine po 261. členu KZ-1 je v povsem zadostni meri konkreten. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebna storilčeva zavest o tem, za kakšno ravnanje dobiva podkupnino, v zvezi s tem pa je KZ-1, ki velja od 1. 11. 2008, uvedel novoto, ki je v tem, da ima lahko storilec poleg neupravičene oprave ali neoprave uradnega dejanja, v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja. Novota, ki jo je uvedel KZ-1, je očitno plod spoznanja, da ima lahko storilec v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja, ne pa samo oprave dejanja, ki ga ne bi smel opraviti oziroma neoprave dejanja, ki bi ga sicer moral ali smel opraviti, saj s taksativno naštetimi oblikami ni mogoče zajeti vseh pojavnih oblik možnih zlorab, ki jih ima storilec lahko v zavesti in so tudi dejansko mogoče. Po drugi strani pa novota nedvomno pomeni tudi uskladitev z ratificirano Konvencijo združenih narodov proti korupciji, Kazenskopravno konvencijo o korupciji in modelom Kodeksa ravnanja za javne uslužbence Sveta Evrope, kot to v uvodnih pojasnilih h kazenskemu zakoniku poudarjajo komentatorji Bele, Deisinger in Jakulin.

Pri nadaljevanem kaznivem dejanju zadošča, da je le eno kaznivo dejanje storjeno na območju naše države, da je podana jurisdikcija Republike Slovenije.

Sama sprememba izjave obtoženca iz "da bo uredil" v "poskušal urediti" v tenorju sodbe glede predodelitve spisa, ne pomeni prekoračitve obtožbe v smislu 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ni kršena objektivna identiteta med obtožbo ni sodbo, le opis je natančnejši glede na izpovedbo B. B., s tem opisom pa obtoženi v nobenem primeru ni bolj obremenjen.

S tem, ko je sodišče prve stopnje izločilo postopek zoper takrat soobtožena C. C. in D. D., ki sta ob koncu dokaznega postopka kaznivo dejanje priznala in ga dokončalo posebej, je s stališča možnosti, da se v postopku, ki je tekel zoper A. A., zaslišita kot priči, res prišlo do povsem novega procesnega položaja. V kolikor bi še naprej tekel enoten postopek zoper vse tri ni sporno, da do konca postopka in do pravnomočnosti sodbe, ne moreta biti zaslišana kot priči. Sodišče je pravilno kazenski postopek zoper soobtoženca izločilo in je sodba na osnovi njunega priznanja z dne 11. 12. 2013 postala pravnomočna 25. 12. 2013, sodišče pa je zadnjo glavno obravnavo v postopku zoper obtoženega A. A. opravilo dne 20. 12. 2013 in sodbo razglasilo dne 23. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je potrebno predlagana dokaza zavrniti tudi iz drugih razlogov in sicer, ker ne bi mogla odločilno vplivati na odločitev sodišča. Torej je ocenilo, da je dejansko stanje v tolikšni meri razjasnjeno in da so izvedeni vsi potrebni dokazi, da je lahko odločilo o obtožbi zoper obtoženega A. A. Zato po presoji pritožbenega sodišča niti iz procesnega vodstva predsednice senata v tem kazenskem postopku, še posebej pa ne iz datuma nastopa pravnomočnosti sodbe, izrečene v izločenem kazenskem postopku, ni mogoče izpeljevati teze o kršitvi pravice obtoženca do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje D. D. in C. C. kot prič.

Stranke so po določbi 7. člena ZKP dolžne pisanja sodišču predložiti v slovenskem jeziku.

ZKP ne prepoveduje predsedniku senata, da bi izdal odredbo o preklicu tiralice. V kolikor sta oba akta tako sklep kot odredba pripravljena skupaj, je celo logično, da ju podpiše predsednik senata. V takih zadevah je namreč potrebno postopati hitro, kar izhaja tudi iz 550. člena ZKP, kjer je tudi določeno, da mora tiralico preklicati organ, ki jo je izdal. Organ v našem primeru pomeni sodišče, ne pa razpravljajoča sodnica, kot je to zmotno ocenilo sodišče prve stopnje.

ZKP ne omejuje tajnih delavcev, ki niso policisti, le na oškodovance.

Sodba Sodišča Evropske unije v združenih zadevah S-293/12 in S-594/12 z dne 8. 4. 2014 Direktivi 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES, ne odreka utemeljenosti in potrebnosti njenega osnovnega namena, to pa je v zagotovitvi dostopnosti podatkov za namen preiskovanja, odkrivanja in pregona hudih kaznivih dejanj, kakor jih opredeljuje nacionalna zakonodaja vsake od držav članic. Sodba direktivi očita preohlapnost in pomanjkanje objektivnih meril glede obdobja hrambe, zagotovitev učinkovitega varstva podatkov pred nevarnostmi zlorabe ter odsotnost materialnih in procesnih pogojev, pod katerimi lahko pristojni nacionalni organi dostopajo do podatkov in jih naknadno uporabljajo.

Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, je razvidno, da je zakonodajalec upravičen določiti obvezno hrambo prometnih podatkov za namene zaščite državne varnosti, obrambe, javne varnosti ter za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kriminalnih dejanj. Po oceni Ustavnega sodišča RS pa bi bilo potrebno obdelavo prometnih podatkov zamejiti zgolj na določena, huda kazniva dejanja, za katera bi zakonodajalec ocenil, da zaradi njihove teže hramba podatkov oziroma dostop do njih upravičujeta poseg v zasebnost posameznika.

Ob takih izhodiščih, ko Ustavno sodišče RS ocenjuje, da je hramba podatkov primerna za dosego cilja, ko ni poseglo v določbe ZKP, niti v že pridobljene podatke, je pritožbeno sodišče moralo odločati, ali so bile ustavne pravice obtoženca kakorkoli prizadete z uporabo omenjenih podatkov o njegovi komunikaciji. Ob tem preizkusu pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bil pri obtoženemu A. A. že od vsega začetka, torej od prijave B. B. dalje, nedvomno izpolnjen pogoj, torej določena stopnja suma, da je udeležen pri kaznivem dejanju, za pridobitev tovrstnih podatkov, kot to določa 149.b člen ZKP. Sum pa se je tekom predkazenskega postopka in tudi tekom preiskovalne faze kazenskega postopka le še krepil. Pridobljeni podatki so se torej nanašali na točno določene osebe, zoper katere je bil že osredotočen sum in tudi na določeno komunikacijsko sredstvo, mobilne telefone, ali pa so se nanašali na osebo, ki je kaznivo dejanje prijavila, in sicer zaradi preverbe njegove prijave, torej v kontrolni funkciji.