TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da obstaja ločitvena pravica za zavarovanje zavarovane terjatve tožeče stranke v skupnem znesku 54.221,30 EUR na naslednjem premoženju tožene stranke:

- nepremičnini ID znak 1..., parc. št. 1, k. o. ..., ID 1..., do celote,

- nepremičnini ID znak 2..., parc. št. 2, k. o. ..., ID 2..., do celote.

2. Tožena stranka je dolžna prednostno plačati zavarovano terjatev tožeče stranke v skupnem znesku 54.221,30 EUR iz naslednjega premoženja tožene stranke:

- nepremičnine ID znak 1..., parc. št. 1, k. o. ..., ID 1..., do celote,

- nepremičnine ID znak 2..., parc. št. 2, k. o. ..., ID 2..., do celote.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka, dolžna pa je v 15 dneh tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v skupnem znesku 3.730,27 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od prejema te sodbe dalje do plačila.

Davčni organ nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča le odmeri in tudi izterja, vse kar dela, pa dela v korist občine, ki ji to nadomestilo pripada kot izvorni prihodek. Zato je tudi zastavna pravica v zavarovanje terjatve občine pridobljena v korist občine. Davčni organ tako zastavno pravico v zavarovanje terjatev občine iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pridobi kot fiduciarni imetnik za račun občine kot benificiarja. Tožeča stranka je tako tista oseba, ki z vpisom hipoteke pridobi pravico do plačila svoje terjatve iz določenega dolžnikovega premoženja pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. To pa je vsebina ločitvene pravice iz prvega odstavka 19. člena ZFPPIPP. To nadalje pomeni, da je občina, torej tožeča stranka, tista, ki ima ločitveno pravico v stečajnem postopku.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je terjatev občine, zato je tožeča stranka po navodilih davčnega organa pravilno ravnala, ko je terjatev prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, pravilno pa je tudi stališče, da je zato upravitelj moral priznati to terjatev tožeči stranki. Zastavna pravica pa je bila (med drugim, saj so bile zavarovane terjatve v bistveno višjem znesku od zneska terjatve tožeče stranke) ustanovljena tudi za zavarovanje zapadle obveznosti tožeče stranke. Dejstvo, da se je sklep o zavarovanju nanašal na celoten izvršljivi seznam izvršljivih naslovov, po katerem gre za terjatve več upnikov, ne prestavlja nikakršne težave v primeru poplačila terjatev iz tega premoženja. Vsi upniki, na katere se ta seznam nanaša, so namreč v istem poplačilnem vrstnem redu, kar pomeni, da se v primeru, da prejeta kupnina ne zadošča za poplačilo vseh terjatev tega vrstnega reda, med upniki istega vrstnega reda terjatve poplača sorazmerno (smiselno peti odstavek 371. člena ZFPPIPP). S tem pa se izkaže, da je pravilna tudi siceršnja praksa stečajnih upraviteljev, ki v takih primerih priznavajo tako terjatev kot ločitveno pravico občine.