TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod**

V pričujočem članku bom predstavil problematiko zakonske ureditve učinkovanja (predvsem) razveljavitvenih odločb Ustavnega sodišča, to je, odločb, s katerimi Ustavno sodišče razveljavi eno ali več določb zakona. Ustava Republike Slovenije (URS)¹ to vprašanje ureja izrazito skopo – 161. člen URS določa le, da če Ustavno sodišče ugotovi, da je zakon v neskladju z Ustavo, ga v celoti ali delno razveljavi, pri čemer lahko začne razveljavitev učinkovati takoj ali pa v roku, ki ga določi Ustavno sodišče. Natančneje je razveljavitveni učinek odločbe Ustavnega sodišča urejen v 44. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS),² ki določa:

»Zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.«

Kot si bom prizadeval prikazati v tem članku, zaradi te določbe ZUstS lahko odločbe Ustavnega sodišča pridobijo retroaktiven učinek, to bi pa lahko bilo v neskladju s 155. členom Ustave, ki retroaktivno učinkovanje dopušča le ob izpolnjevanju točno določenih pogojev.

V članku bom najprej predstavil, kdaj govorimo o nastanku razmerja oziroma njegovem zaključku z vidika časovne veljavnosti prava, saj je razumevanje tega nujno za podajo pravilnega odgovora na vprašanje, kdaj neka odločba sploh učinkuje retroaktivno. Nato bom podal argumente, za katere menim, da kažejo na potencialno protiustavne učinke določbe 44. člena ZUstS, opredelil pa se bom tudi do argumentov, ki to ureditev branijo.

Na koncu bom predstavil še nekaj tujih ureditev tega področja, ki k vprašanju določanja učinkov odločb ustavnih sodišč sicer pristopajo zelo različno, vendar na zakonski ali ustavni ravni vsebujejo omejitve, ki preprečujejo retroaktivne učinke odločb ustavnih sodišč, kadar to zahteva načelo prepovedi retroaktivnosti oziroma načelo varstva zaupanja v pravo, ali pa je mehanizme za preprečevanje takih učinkov vzpostavila sodna praksa.

2.O trenutku nastanka pravnega razmerja

Preden je sploh mogoče razpravljati o morebitnih retroaktivnih učinkih odločb Ustavnega sodišča na podlagi 44. člena ZUstS, je najprej treba proučiti, kdaj neko pravno razmerje nastane v smislu te določbe ZUstS. Kot rečeno, razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča učinkujejo tudi na vsa razmerja, nastala pred razveljavitvijo, če o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. Če ugotovimo, da pravno razmerje pravzaprav nastane šele, ko o njem z učinkom pravnomočnosti odloči sodišče, potem o retroaktivnih učinkih te določbe ZUstS ni mogoče govoriti, saj razveljavitev zakona nikoli ne bo učinkovala za nazaj (na razmerja, nastala že pred razveljavitveno odločbo Ustavnega sodišča).

Teorija³ pravno razmerje opredeljuje kot pravno (normativno) urejeno družbeno razmerje med dvema ali več pravnimi subjekti.⁴ Pojem pravnega razmerja je mogoče nadalje razdeliti na konkretno in abstraktno pravno razmerje, pri čemer konkretno pravno razmerje pomeni individualizirano in konkretizirano abstraktno pravno razmerje v življenjskih razmerjih med pravnimi subjekti, ki imajo drug proti drugemu ustrezne pravice in dolžnosti glede na predmet pravnega razmerja.⁵

Za nastanek konkretnega pravnega razmerja sta torej potrebni dve sestavini, ki morata biti aktivirani in uresničeni v konkretnem družbenem razmerju. To sta (1.) abstraktno urejeno in predvideno pravno razmerje (abstraktno pravno razmerje) in (2.) konkretni dejanski stan, ob izpolnitvi katerega so subjekti upravičeni do določenih pravic oziroma so jim naložene določene obveznosti.⁶

Pravno razmerje tako pomeni sintezo abstraktno predvidene pravne posledice in konkretnega dejstva (konkretnega dejanskega stanu), ki pravno posledico izziva in zahteva, da se normativno konkretizira.⁷

V vsakodnevnem pravnem življenju to pomeni, da pravo nekemu dogodku ob trenutku njegovega nastanka prisodi določen pomen, recimo tako, da nanj veže določeno upravičenje ali obveznost za enega ali več v dogodku udeleženih subjektov. Če na primer neko družbeno razmerje (recimo dogodek, ob katerem otroci pri igri z žogo razbijejo sosedovo okno) ni urejeno s pravnimi pravili (v tem primeru pravili civilnega prava), tudi ne more postati pravno razmerje in iz njega ne morejo izvirati pravice in obveznosti.⁸

Ob tem ne smemo spregledati dejstva, da konkretno pravno razmerje obstaja vse dotlej, ko ena ali več strank ne uveljavijo pravic in dolžnosti, ki jih imajo glede na predmet pravnega razmerja,⁹ pri tem pa preneha na enak način, kot je nastalo, torej ko bodisi preneha razlog, zaradi katerega je nastalo, bodisi da nastane novo konkretno pravno razmerje, zaradi katerega prejšnje ugasne. V vseh primerih mora torej nastati konkreten dejanski stan, za katerega je normativno predvideno, da pomeni prenehanje konkretnega pravnega razmerja (na primer smrt pravnega subjekta, propad stvari, ki je predmet lastninske pravice, ipd.).¹⁰ Pravno razmerje torej nastane in preneha na podlagi dejstev, ki jim pravna norma pripisuje učinek vzpostavitve ali prenehanja pravnega razmerja (in ne na podlagi odločitve pristojnega organa o tem). Ta dejstva imenujemo pravna dejstva.¹¹

Glede na to je treba obstoj pravnega razmerja (in njegove posledice) presojati v luči normativne ureditve, ki velja v trenutku nastanka konkretnega dejanskega stanu (torej dogodka v stvarnosti, ki ga je mogoče subsumirati pod določeno pravno normo). Povedano drugače, bistveno je, da se posamezno pravno razmerje presoja po zakonih oziroma predpisih, ki so obstajali v času njegovega nastanka.¹² Če bi za analizo pravnega razmerja uporabili predpise, uveljavljene po času njegovega nastanka, bi s tem kršili načelo prepovedi povratne veljave predpisov. To morajo pri svojem vrednotenju posameznega spornega primera upoštevati tudi sodišča: če je presoja danes drugačna, kot bi bila v času, ko je primer nastal, je presoja, gledano tako vsebinsko kot tudi časovno, retroaktivna.¹³ Zaradi tega sodniku že pri aplikaciji zakona, ki je veljal tako ob nastanku historičnega dogodka kot tudi v trenutku odločanja, ni dovoljeno z razlago retroaktivno spreminjati njegove vsebine.¹⁴ Tem bolj to velja za primere, ko v času med nastankom historičnega dogodka in njegovim sodnim obravnavanjem začne veljati nov zakon.

Temu pritrjuje tudi Ustavno sodišče, ki skozi svojo ustaljeno prakso poudarja, da o retroaktivnem učinkovanju zakona govorimo v dveh situacijah:

»(1) ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, (2) ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme.«¹⁵

Navedeno stališče Ustavnega sodišča je nesporno: čeprav zakon določa začetek svoje uporabe po trenutku uveljavitve, je treba šteti, da učinkuje retroaktivno, če njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v že zaključena pravna dejstva oziroma pravna razmerja. Pri tem pa je skladno z vsem napisanim zgoraj treba šteti, da je neko pravno dejstvo oziroma razmerje zaključeno v trenutku, ko so ta dejstva nastala, in ne šele na primer v trenutku, ko je o tem razmerju ali dejstvu bilo (pravnomočno) odločeno. Tako je iz dveh razlogov. Najprej zato, ker je treba vsako pravno dejstvo presojati v luči pravne ureditve, ki je obstajala v trenutku, ko je to dejstvo nastalo (kot je bilo pojasnjeno zgoraj). Drugič pa tudi zato, ker bi določitev trenutka pravnomočne odločitve kot trenutka zaključka pravnega dejstva ali pravnega razmerja ob vsakokratni spremembi zakona pomenila nedopustno razlikovanje med posamezniki v enakih položajih, katerih postopki pred različnimi sodišči bi po naravi stvari pač tekli različno hitro, kar je Ustavno sodišče že spoznalo kot protiustavno.¹⁶

Ustavno sodišče sicer tudi izrecno potrdi, da za »nastanek« pravnega razmerja oziroma njegovo zaključitev ni potrebna pravnomočna odločitev o tem. V primeru določanja nagrade stečajnemu upravitelju na podlagi predpisa, uveljavljenega po tem, ko so bila dejanja stečajnega upravitelja že opravljena, je denimo ugotovilo, da gre za retroaktivno učinkovanje predpisa, čeprav je bilo o podelitvi nagrade pravnomočno odločeno šele po njegovi uveljavitvi.¹⁷

Glede na vse povedano je treba kot retroaktivno šteti vsako urejanje pravnega razmerja, za katerega se uporabijo predpisi, ki so začeli veljati šele po njegovem nastanku, to je po tem, ko se je izvršilo relevantno dejansko stanje. V luči te ugotovitve si bom v nadaljevanju prizadeval pojasniti, zakaj enake (protiustavne) učinke vsaj mestoma ustvarja tudi 44. člen ZUstS.

3. Skladnost 44. člena ZUstS s prepovedjo retroaktivnosti iz 155. člena Ustave

Del teorije¹⁸ je že opozoril na retroaktivne učinke 44. člena ZUstS. Šinkovec je tako v svojem članku poudaril, da 44. člen ZUstS (razveljavitvenim) odločbam Ustavnega sodišča daje retroaktivni učinek, pri tem pa razveljavitvena odločba pomeni prav táko spremembo zakona, kot če bi to podvzel zakonodajalec sam.¹⁹ Pri tem je poudaril, da ZUstS razveljavitvenim odločbam Ustavnega sodišča nadeva retroaktivne učinke ne glede na vsebino razveljavljene zakonske določbe, s čimer je v izrecnem vsebinskem nasprotju z načelno splošno prepovedjo retroaktivnosti po 155. členu Ustave, kar pomeni, da zakon take učinke določa, Ustava pa jih prepoveduje.²⁰

Sam se zapisanemu pridružujem. Člen 161 Ustave določa, da je mogoče zakone razveljaviti, podzakonske predpise pa odpraviti ali razveljaviti. V teoriji ni sporno, da razveljavitev pomeni učinkovanje za naprej (ex nunc), s čimer se preprečuje nastanek novih (protiustavnih) posledic na podlagi razveljavljenega predpisa, odprava pa učinkuje za nazaj (ex tunc), s čimer je mogoča tudi odprava protiustavnih posledic, nastalih od uveljavitve odpravljenega pred­pisa.²¹ Res pa tretji odstavek 161. člena Ustave pooblašča zakonodajalca, da z zakonom določi učinke odločitev Ustavnega sodišča, zato bi bilo nemogoče reči, da je ureditev, kakršno ZUstS pač določa, neskladna s 161. členom Ustave.

Je pa taka ureditev lahko v neskladju s 155. členom, kot poudarja tudi Šinkovec. Kot že navedeno, pravno razmerje ne nastane šele, ko je o njem pravnomočno odločeno, ampak že, ko se v stvarnosti izpolnijo vsi njegovi zakonski znaki, zaradi česar je z vidika 155. člena Ustave retroaktivnost podana vedno, kadar za rešitev takega razmerja uporabimo pravno pravilo, uveljavljeno po njegovem nastanku. To pomeni, da vedno, ko na podlagi razveljavitvene ustavnosodne odločbe (skladno s 44. členom ZUstS) sodišča v nepravnomočno zaključenih primerih²² odločajo o primerih, nastalih pred objavo te odločbe, pravilo, vzpostavljeno s to odločbo,²³ uporabljajo retroaktivno.

Res pa je, da retroaktivnost ni prepovedana absolutno – dopustna je, če so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 155. člena Ustave, to pa so: 1. da retroaktivno učinkuje posamezna določba zakona, 2. da je táko učinkovanje v javnem interesu, in 3. da s tem ni poseženo v pridobljene pravice.²⁴ Treba je torej presoditi, ali te pogoje izpolnjuje tudi 44. člen ZUstS.

Glede na to, da so opisani retroaktivni učinki odločb Ustavnega sodišča utemeljeni na 44. členu ZUstS, je treba šteti prvi pogoj za izpolnjen.²⁵ V večini primerov tudi ne bo težav z drugim pogojem. Po ustaljeni sodni praksi Ustavnega sodišča povratno učinkovanje predpisa sicer lahko upraviči le posebna, prav povratno učinkovanje predpisa utemeljujoča javna korist, brez katere ne bi bilo mogoče doseči zasledovanega cilja ureditve.²⁶ V primeru 44. člena ZUstS se javna korist kaže v razveljavitvi vseh odločb, ki temeljijo na protiustavni podlagi in s tem zagotovitvi sojenja v skladu z Ustavo,²⁷ pa tudi v zagotavljanju enakosti pred zakonom skladno z drugim odstavkom 14. člena Ustave.²⁸

Težava pa se lahko pojavi pri tretjem pogoju, torej prepovedi poseganja v že pridobljene pravice.²⁹ To še zlasti velja v civilnih zadevah, v katerih praviloma v sporu nastopata dve nasprotujoči si stranki, ki imata vsaka interes v pravdi zmagati in s tem doseči bodisi da je nasprotna stranka dolžna drugi nekaj izpolniti (z vidika tožnika) bodisi da sodišče ugotovi, da taka obveznost izpolnitve ne obstaja (z vidika toženca). Z odločitvijo v korist eni stranki se tako nujno poslabša pravni položaj druge. To pomeni, da bo razveljavitev zakona, ki je bil podlaga za neko pravno razmerje med strankama, lahko pomenila poseg v pridobljene pravice stranke, ki je bila na podlagi tega zakona do nečesa upravičena, s tem pa bi lahko prišlo do kršitve načela prepovedi retroaktivnosti.

3.1. PRIMERI POTENCIALNO PROTIUSTAVNIH UČINKOV 44.ČLENA ZUSTS V PRAKSI

V slovenski sodni praksi se je tak primer denimo pojavil v zvezi z odškodninsko odgovornostjo zaradi nepremoženjske škode, povzročene osebi, ki je pozneje umrla. V nekem primeru³⁰ je denimo sodišče prve stopnje 20. novembra 2014 zavrglo tožbeni zahtevek oškodovanca za povrnitev nepremoženjske škode z obrazložitvijo, da je tožnica umrla po vložitvi tožbe in že med postopkom na prvi stopnji, ko vtoževana terjatev za povrnitev nepremoženjske škode še ni bila priznana s pravnomočno sodno odločbo. Ta terjatev zato še ni izgubila osebne narave, zaradi česar v trenutku tožničine smrti še ni mogla preiti na dediče. Odločitev je bila sprejeta na podlagi takrat veljavnega 184. člena Obligacijskega zakonika (OZ),³¹ ki je določal, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Ustavno sodišče je nato 28. septembra 2016³² to določbo razveljavilo, dober mesec za tem pa je sodišče druge stopnje izdalo sklep, da se pritožbi ugodi in se sklep, s katerim je bila tožba zavržena, razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.³³ V vseh takih primerih je na podlagi 184.člena povzročitelj ob smrti utemeljeno verjel, da je njegova obveznost plačati odškodnino prenehala, zaradi česar je ravnal skladno z veljavnim in ustaljenim pravom, če je morebitne zahtevke oškodovanca oziroma njegovih dedičev zavračal.

Do podobnih primerov je prihajalo tudi v zvezi z Zakonom o dopolnitvah zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP­B).³⁴ Ta novela je na področju najemanja poslovnih prostorov zagotovila posebno varstvo najemnikom, ki so najemno pogodbo sklenili pred 13. decembra 1993. Med drugim jim je zagotavljala varstvo pred odpovedjo najemnega razmerja, varstvo glede določitve višine najemnine ipd. V neki zadevi³⁵ je pritožnik – najemnik nasprotoval zahtevku za izpraznitev poslovnih prostorov zaradi neplačevanja najemnine (kar naj bi počel zaradi neizpolnjevanja pogodbe s strani najemnika), na podlagi ZPSPP­B pa je bil pred zahtevkom po izpraznitvi prostorov tudi zaščiten. Sodišče prve stopnje je zahtevku za izpraznitev ugodilo z obrazložitvijo, da najemnik ni izpolnjeval pogojev po ZPSPP­B, da bi pridobil jamstva na podlagi tega zakona, zaradi česar se je najemnik tudi pritožil. V vmesnem času je Ustavno sodišče celoten ZPSPP­B razveljavilo,³⁶ za tem pa je višje sodišče pritožbo najemnika zavrnilo, ker pravna podlaga, na kateri je utemeljeval svoj zahtevek, ni več obstajala. Dejstvo je, da je najemnik vse odločitve glede najemnega razmerja sprejel na podlagi v tistem času veljavnih predpisov, imel pa je tudi utemeljeno pričakovanje, da bo v pravdi uspel oziroma da bo za odločitev v njegovi zadevi relevanten ZPSPP­B, skladno s katerim se je tudi ravnal. Ob upoštevanju razveljavitve tega predpisa tudi v njegovem primeru, ki se je dogajal vsaj leto pred sámo razveljavitvijo (iz sodbe točnega datuma ni mogoče ugotoviti), je bil tako oškodovan vsaj za stroške pravde, v kateri bi morda ob uporabi takrat veljavnega ZPSPP­B uspel. Seveda ni dvoma, da se od razveljavitve ZPSPP­B dalje najemnik na to pravno podlago ne bi več mogel sklicevati in bi moral ob vnovični vložitvi zahteve s strani najemodajalca prostore izprazniti, če mu podobnega varstva ne bi zagotavljala tudi katera druga podlaga, ven­dar pa bi bil s tem seznanjen tudi sam in ne bi imel nobenega razloga, da se glede tega sploh pravda.³⁷

Znani so tudi zapleti pri odločanju o ustavnosti določb o prepovedi teka pogodbenih in zamudnih obresti po tem, ko dosežejo višino glavnice.³⁸ Najprej je to pravilo na podlagi prehodne določbe OZ veljalo le za razmerja, nastala po uveljavitvi OZ leta 2001. Ustavno sodišče je to določbo razveljavilo,³⁹ zato je odtlej veljalo, da pravilo ne ultra alterum tantum velja tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ leta 2001. Zaradi kratke veljavnosti te ureditve se je na koncu izkazalo, da je ta ureditev veljala samo za razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ.⁴⁰ Tudi v tej zadevi ne upniki, ne dolžniki svojega ravnanja niso mogli prilagoditi vsakokratnim veljavnim predpisom, saj se je na podlagi razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča pravilo ne ultra alterum tantum uveljavilo za nazaj.

Zelo jasno se ta problematika kaže na delovnopravnem področju, na katerem morda tudi zaradi temeljnega načela delovnega prava in favorem laboratoris sodišča rada upoštevajo razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča, na podlagi katerih se izboljša pravni položaj delavca, ne oziraje se na dejstvo, da je delodajalec (čigar pravni položaj se s tem poslabša) ravnal skladno z veljavnim pravom in v dobri veri, da je njegovo ravnanje pravno pravilno.

Tako je mogoče najti več zadev, pri katerih se pojavijo težave z izvajanjem 44. člena ZUstS. V nekaj primerih⁴¹ je denimo delodajalec svojemu delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga in mu izplačal odpravnino, ki jo je (skladno s takrat veljavno zakonodajo) zmanjšal za višino socialnih prispevkov. Določen čas po tem je Ustavno sodišče razveljavilo podlago za odmero socialnih prispevkov od odpravnine in določilo, da je odpuščeni delavec do sprejema nove ureditve upravičen do celotnega zneska odpravnine. Temu je nato sledila tožba delavca, ki je od delodajalca zahteval še delež odpravnine, ki ga je delodajalec že plačal, vendar v obliki socialnih prispevkov. V obeh primerih je sodišče na prvi stopnji tak tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za že dokončano pravno razmerje, v katerega odločba Ustavnega sodišča, izdana tudi leto ali več po njegovem dokončanju, ne sme posegati. Višje sodiš­ če in Vrhovno sodišče se s prvostopenjskim nista strinjala in sta odpuščenemu delavcu na podlagi 44. člena ZUstS prisodili še preostali znesek odpravnine z obrazložitvijo, da to razmerje (ker pač o njem pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča sploh še ni bilo odločeno v sodnem postopku) še ni pravnomočno urejeno. Na tej podlagi sta mu tudi prisodila zamudne obresti od trenutka, ko je bila izplačana odpravnina, ter seveda povrnitev sodnih stroškov.42 Delodajalec je torej zato, ker je v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ravnal skladno s pravom in ni imel nikakršnega razloga za dvom v ustavnopravno skladnost relevantnih zakonskih določb, moral znesek v višini prispevka za socialno varnost plačati dvakrat, zraven pa tudi zamudne obresti in stroške postopka.

Zanimivo je, da Vrhovno sodišče vendarle ni bilo pripravljeno pristati na nekatere najradikalnejše rešitve, do katerih lahko pripelje dosledna uporaba 44. člena ZUstS. V naslednji zadevi43je delodajalec delavcu 19. decembra 2005 redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pri čemer je opozorilo pred odpovedjo dal leto in pol pred samo odpovedjo. Delavec je vložil tožbo, ki je bila pravnomočno zavrnjena 13. aprila 2007, Ustavno sodišče pa je 17. maja 2007⁴⁴ ugotovilo protiustavnost zakonske pravne podlage za tako odpoved, kot jo je v tem primeru izvedel delodajalec (ugotovilo je, da med opozorilom in izredno odpovedjo ne sme poteči preveč časa, zakon pa takega roka ni določal). Delavec je nato vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče 6. aprila 2009 zavrnilo (kljub na tej točki že izdani odločbi Ustavnega sodišča).⁴⁵ Delavec je nato vložil ustavno pritožbo na Ustavno sodišče, to pa ji je 9. decembra 2010 ugodilo⁴⁶ z obrazložitvijo, da je Vrhovno sodišče z neupoštevanjem odločbe Ustavnega sodišča (izdane sicer dve leti po sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila skladna s takrat veljavnim pravom) delavcu kršilo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Vrhovno sodišče je v ponovljenem postopku revizijo vnovič zavrnilo, med drugim pa je v svoji odločbi⁴⁷v 44. točki obrazložitve zapisalo:

»22. Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov postopala v skladu s takrat veljavnimi določbami ZDR (prvi odstavek 83. člena in 88. člen). Naknadno sprejeta odločba ustavnega sodišča, ki ugotavlja neskladnost prvega odstavka 83. člena ZDR z Ustavo, ne more vplivati na zakonitost odpovedi, ki je bila dana celo dve leti pred sprejemom ustavne odločbe. Nasprotno razlogovanje bi pomenilo, da je potrebno odloč­be Ustavnega sodišča uporabiti časovno neomejeno za vsa razmerja, ki temeljijo na posameznem določilu zakona, za katerega je bilo naknadno ugotovljeno, da je v neskladju z ustavo, in ta razmerja vedno znova presojati v novi luči, pač glede na stališča, izražena v odločbah Ustavnega sodišča. To pa bi bilo v nasprotju z načeli pravne varnosti in pravne države, ki je kot temeljno načelo opredeljeno v 2. členu Ustave.«

Menim, da je treba stališču Vrhovnega sodišča pritrditi. Če bi v tem postopku Vrhovno sodišče na podlagi odločbe Ustavnega sodišča tožbi ugodilo in s tem ravnanje okvalificiralo kot nezakonito, bi lahko delodajalcu naložilo vnovično zaposlitev delavca in izplačilo vseh dajatev za čas od nezakonite odpovedi, kot bi bil zaposlen (torej za obdobje šestih let). Tudi če bi bila delavcu prisojena le odškodnina na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR­1),⁴⁸ bi to še vedno pomenilo breme za delodajalca, ki je ravnal v dobri veri in skladno s pravom, kot je veljalo v trenutku njegovega ravnanja.

Tudi Vrhovno sodišče v tej zadevi ugotavlja, da bi uporaba odločbe Ustav­ nega sodišča v tem primeru pomenila kršitev načela prepovedi retroaktivnosti (25. točka obrazložitve):

»Z drugačnim tolmačenjem uporabe odločbe U­I­45/07 Ustavnega sodišča bi Vrhovno sodišče ravnalo v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave in načelom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave. Po svoji naravi so abstraktne pravne norme, ki jih vsebujejo zakoni, drugi predpisi in splošni akti (širše gledano tudi ugotovitvena odločba ustavnega sodišča, s katero to poskuša začasno odpraviti neskladnost zakona, in ustavno sodišče dejansko prevzame vlogo zakonodajalca), pravila ravnanja, ki lahko veljajo le za naprej in obsegajo tista pravna razmerja, ki obstojajo ali nastanejo potem, ko so norme začele veljati. Smiselno je mogoče zahtevati od ljudi določeno ravnanje le za vnaprej. Proti možnosti retroaktivnega delovanja pravnih norm govori tudi zahteva po pravni varnosti in zahteva po varovanju pridobljenih pravic kot elementov pravne države iz 2. člena Ustave. Z drugačnim razlogovanjem, bi lahko prišlo do situacije, ko bi bila vzpostavljena negotovost ravnanja, kar pa je v nasprotju z načeli pravne varnosti.«

Zoper to sodbo je bila vnovič vložena ustavna pritožba na Ustavno sodišče. Slednje je ustavno pritožbo zavrnilo⁴⁹ z obrazložitvijo, da je Vrhovno sodišče zavrnitev revizije ustrezno in izčrpno utemeljilo, zato ustavna pritožba ni utemeljena.⁵⁰ Kljub upoštevanju argumentov Vrhovnega sodišča pa je Ustavno sodišče poudarilo, da se z njimi ne strinja, saj naj pravni red od pravnih subjektov (in tudi sodišč) ne bi zahteval le ravnanja skladno z zakonom, ampak tudi skladno z Ustavo, če je zakon z njo v neskladju. Ker je v konkretnem pri­meru Ustavno sodišče ugotovilo, da je bilo sicer zakonito ravnanje delodajalca neskladno z Ustavo, bi to moralo upoštevati tudi Vrhovno sodišče, ki je dolžno soditi po Ustavi in zakonih, zato naj bi bilo njegovo stališče o nedopustnosti uporabe odločbe Ustavnega sodišča o ugotovitvi protiustavnosti ZDR iz razloga varovanja pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, samo po sebi protiustavno.51 Podobne argumente v obrambo tej ureditvi podaja tudi del teorije, ki jo povzemam v nadaljevanju, kjer se bom tudi opredelil do njih.

3.2. 44. ČLEN ZUSTS KOT MEHANIZEM PREPREČEVANJA SILJENJA SODIŠČ V UPORABO PROTIUSTAVNEGA ZAKONA

Zgoraj sem predstavil nekatera stališča teorije, ki kažejo na neustreznost ureditve iz 44. člena ZUstS, vendar pa je mogoče najti tudi stališča v korist obstoječi ureditvi. Jadranka Sovdat meni, da: »tako ureditev terja ustavnopravni razlog. Sodišča sodijo na podlagi Ustave in zakona (125. člen Ustave). Zakone morajo razlagati ustavnoskladno. Zakona, za katerega ustavno sodišče ugotovi, da je protiustaven, ni mogoče razlagati ustavnoskladno. Če bi ga bilo mogoče, namreč Ustavno sodišče ne bi smelo ugotoviti njegove protiustavnosti. Zato pa sodišča pri svojem odločanju ne smejo uporabiti zakonske določbe, ki jo je Ustavno sodišče kot protiustavno izločilo iz pravnega reda, sicer bi sodila protiustavno.«⁵²

Menim, da bi stališče Sovdat, izvedeno do svojega logičnega zaključka, kazalo na potrebo po tem, da bi Ustavno sodišče lahko zakone ne le razveljavljalo, temveč tudi odpravljalo. Sodišča so namreč tudi v postopkih, izvedenih pred razglasitvijo zakona kot protiustavnega s strani Ustavnega sodišča skladno s 125. členom Ustave vezana na Ustavo in zakon ter tudi pred razglasitvijo zakona kot protiustavnega v primeru njegove uporabe kršijo 125. člen, saj ni mogoča ustavnoskladna razlaga zakona, ki je neskladen z Ustavo (in sicer ne glede na to, kdaj njegovo neskladnost ugotovi Ustavno sodišče).⁵³ Navsezadnje so vsa sodišča dolžna paziti na ustavnost zakonodaje, ki jo morajo uporabljati v svojem odločanju, zato ni mogoče reči, da so vezani soditi skladno z Ustavo le, če jih Ustavno sodišče s svojo odločbo »obvesti«, da je neki zakon protiustaven. Edini možen način za sanacijo tega protiustavnega stanja pa je seveda odprava – ne razveljavitev – zakona, kar pa bi bilo v nasprotju z Ustavo, ki v 161. členu izrecno razlikuje med razveljavitvijo in odpravo.⁵⁴

Treba pa je opozoriti tudi na ustavnopravni vidik, ki sem ga podrobno predstavil zgoraj. Sodišče namreč lahko sodi v nasprotju z Ustavo ne le tako, da uporabi zakon, ki je protiustaven, ampak tudi tako, da ne uporabi zakona, veljavnega v času relevantnega dejanskega stanja. Do tega bo prišlo, kadar so se vsa za odločitev v zadevi relevantna dejstva zgodila pred razveljavitvijo zakona (in pri katerih so subjekti ravnali skladno z veljavnimi zakoni). V takih primerih je namreč razveljavitev zakona lahko upoštevana v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti, to pa lahko pomeni (skladno s stališčem, da je treba upoštevati razveljavitev zakona tudi pri uporabi izrednih pravnih sredstev) tudi poseg v institut pravnomočnosti kot še eno ustavno kategorijo.⁵⁵

Poleg tega ne smemo spregledati tudi pragmatičnih vidikov tega stališča. Zahteva, da se subjekti ne smejo ravnati po zakonski ureditvi, kadar je v nasprotju z Ustavo, pomeni, da mora vsak subjekt ob uporabi vsakega zakona opraviti zahtevno ustavnopravno analizo, ali je zakon skladen z Ustavo, in če ni, ravnati v nasprotju z zakonom (in skladno z Ustavo) ter pri tem upati, da bo v primeru sodnega spora o (ne)ustavnosti zakona enako odločilo tudi Ustavno sodišče. To bi bilo za vsak subjekt veliko breme in bi lahko bistveno otežilo njegovo poslovanje, hkrati pa tudi posega v pravno varnost oziroma možnost zaupati v pravilnost ravnanja, ki je skladno z zakonom (vsaj kadar zakon ni očitno protiustaven). Menim, da je prav zaradi preprečevanja nalaganja takega bremena subjektom ustavodajalec predvidel le možnost razveljavitve zakona s strani Ustavnega sodišča, ne pa tudi možnosti odprave, zato je to treba upoštevati tudi pri učinkih ustavnosodnih odločb.

3.3. UČINEK RAZVELJAVITVE ZAKONA V VSEH ODPRTIH PRIMERIH PRED USTAVNIM SODIŠČEM KOT ARGUMENT ZA OBSTOJEČO UREDITEV

Dodaten argument v korist obstoječi ureditvi je mogoče najti tudi v ugotovitvi, da bi do poseganja v že zaključena razmerja zaradi ugotavljanja neustavnosti ureditve prišlo tudi, če se 44. člen ZUstS omeji tako, da bi dejansko ustvarjal le razveljavitvene učinke. Razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča bo denimo vselej učinkovala v »sprožilnem primeru«, torej v postopku z ustavno pritožbo, v okviru katerega se izpodbija tudi ustavnost zakonske ureditve. Skladno z načelom enakosti pa bo učinkovala tudi v vseh drugih odprtih ustavnih pritožbah, ki izpodbijajo to (na tej točki že razveljavljeno) zakonsko ureditev.⁵⁶ To je tudi smiselno. Absurdno bi namreč bilo stališče, po katerem bi neki subjekt lahko izpodbijal ustavnost zakona, ki je bil uporabljen pri odločanju v njegovem primeru, vendar tudi, če bi mu Ustavno sodišče ugodilo (in zakon razveljavilo), to ne bi moglo vplivati na odločitev v njegovi zadevi. Tako bi ne obstajala več nikakršna motivacija za uporabo pravnih sredstev pred Ustavnim sodiščem, saj bi bila ta neučinkovita. Načelo enakosti pa nadalje zahteva, da se učinek razveljavitve upošteva tudi v drugih že odprtih ustavnih pritožbah, ki napadajo isti zakon.

Na podlagi tega bi lahko sprejeli stališče, da če je dopustno na tak način upoštevati razveljavitev zakona v vseh postopkih pred Ustavnim sodiščem, potem jo je treba upoštevati tudi v postopkih pred drugimi sodišči, kot to veleva 44. člen ZUstS. Vendar sam takemu zaključku ne morem pritrditi. Do meritorne presoje v postopku z ustavno pritožbo (in temu pridruženo pobudo za presojo ustavnosti nekega zakona) bo prišlo le ob izpolnjenih procesnih predpostavkah, med njimi tudi materialnem izčrpanju pravnih sredstev.⁵⁷ To pa pomeni, da mora stranka v vseh postopkih pred rednimi sodišči uveljavljati protiustavnost zakona, ki ga je treba uporabiti, sodišče pa mora njene argumente argumentirano zavrniti ali pa vložiti zahtevo za presojo ustavnosti.⁵⁸ Praktična posledica tega je, da bo nasprotna stranka že v postopkih pred rednimi sodišči opozorjena na potencialno protiustavnost zakona, po katerem je ravnala, zaradi česar bo temu lahko prilagodila svoje ravnanje (denimo poskrbela za pospešitev postopkov, pripoznala zahtevek ipd.). Če namreč nasprotna stranka te protiustavnosti v predhodnih postopkih ni uveljavljala, ne bo mogla biti uspešna niti v postopku z ustavno pritožbo (in temu pridruženo pobudo za presojo ustavnosti zakona), saj ne bo izpolnjen pogoj iz 51. člena ZUstS (materialno izčrpanje pravnih sredstev), taka pritožba pa bo zavržena. Drugače je le v situacijah, v katerih bi bil postopek pred rednimi sodišči sprožen šele po razveljavitvi zakona (saj denimo zastaralni rok še ni potekel), ker pred razveljavitvijo spričo gotovega neuspeha ene stranke razloga za vložitev tožbe ni bilo. Tožeča stranka bi tu lahko seveda uspešno materialno izčrpala pravna sredstva in pripeljala zadevo pred Ustavno sodišče, saj bi že poznala razloge za razveljavitev relevantnih zakonskih določb. V teh primerih bi Ustavno sodišče pri odločitvi o morebitni ugoditvi ustavni pritožbi moralo upoštevati tudi ustavna jamstva, ki varujejo toženo stranko in dejstvo, da se je ta v konkretnem primeru ravnala po veljavnem pravu (oziroma bi to tehtanje morala opraviti vsaj redna sodišča, ko bi morala uporabiti 44. člen ZUstS).

3.4. UČINEK 44. ČLENA ZUSTS NA RAZVELJAVITVENE ODLOČBE USTAVNEGA SODIŠČA Z ODLOŽNIM UČINKOM

Na koncu naj opozorim še na težave, ki jih 44. člen ZUstS povzroča pri razveljavitveni odločbi z odložnim učinkom, saj se skladno z 49. členom ZUstS uporablja tudi pri tej. Člen 161 URS določa, da lahko Ustavno sodišče zakon razveljavi s takojšnjim učinkom ali pa z odložnim rokom, ki ne sme biti daljši od enega leta. To tehniko bo Ustavno sodišče uporabilo, kadar bi takojšnja razveljavitev ustvarila še hujšo protiustavnost (na primer povzročitev protiustavne pravne praznine)59 ali pa če obstajajo drugi ustavnopravni razlogi, ki preprečujejo takojšnjo razveljavitev zakona.⁶⁰

Postavlja se vprašanje, kakšne učinke sploh ima v luči 44. člena ZUstS ta odložni rok. Sodbe, izdane v trenutku, ko ta rok še ni pretekel, se na razveljavitveno odločbo ne smejo opirati oziroma je ne smejo upoštevati (razen v smislu kolikor mogoče ustavnoskladne razlage zakonskih določb, ki so razveljavljene z odložnim rokom), ampak po izdaji take sodbe na prvi stopnji seveda obstaja še instančna pot z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, instančna sodišča pa bodo o zadevah, glede katerih pride v poštev razveljavitev z odložnim učinkom, praviloma odločala pozneje kot v enem letu. Posledično bi najbrž morala razveljavljati sodbe nižjih sodišč in kasirati oziroma reformirati, čeprav je prvostopenjsko sodišče v trenutku svojega odločanja ravnalo lege artis in ob polnem poznavanju sodne prakse Ustavnega sodišča. Namen razveljavitve z odložnim učinkom je sicer v tem, da zakonodajalec pred potekom roka sprejme novo, ustavnoskladno zakonsko ureditev, je pa pri določanju njene veljavnosti vezan na načelo prepovedi retroaktivnosti, zaradi česar se postavlja vprašanje ali in koliko je mogoče novo ureditev uporabiti v primerih, nastalih pred uveljavitvijo zakona. Zaradi učinkov 44. člena ZUstS se zdi namen instituta razveljavitve z odložnim učinkom precej izvotljen.

3.5. MOŽNE REŠITVE

Institut razveljavitve z odložnim učinkom (skupaj z institutom ugotovitve protiustavnosti) kaže na to, da je Ustavno sodišče načeloma previdno glede tega, kako bodo njegove odločitve učinkovale (vsaj v abstraktni sferi), in je pripravljeno ohraniti v veljavi protiustavno ureditev, če bi njena (takojšnja) sanacija prav tako ustvarila protiustavne učinke.61 Kot sem skušal prikazati, menim, da mora táko presojo opraviti tudi pri klasični razveljavitvi na način, da presodi učinke, ki jih bo razveljavitev imela na razmerja, nastala na podlagi zdaj razveljavljene ureditve. V večini primerov najbrž težav ne bo, saj bo uporaba pravila iz 44. člena ZUstS izpolnjevala vse pogoje za dopustnost izjeme od prepovedi retroaktivnosti. Pojavijo pa se težave lahko v primerih, kakršne sem predstavil zgoraj, torej v primerih, ko razveljavitev zakona neposredno vpliva na pravice in obveznosti kontrarnih strank v nekem pravnem razmerju.

Preprečiti take učinke z mehanizmi, ki jih Ustavno sodišče ima na voljo (razveljavitev z odložnim učinkom, ugotovitev protiustavnosti), bi, kot sem prikazal, bilo lahko zelo težko, saj se tudi za ti dve tehniki obravnave protiustavnih zakonov uporablja pravilo iz 44. člena ZUstS na podlagi 49. člena ZUstS. Trenutno se zato kot edini mehanizem, ki ga ima Ustavno sodišče na voljo pri soočanju s tem problemom, kaže način določitve izvršitve odločbe iz 40. člena ZUstS. Zanimivo je, da je Ustavno sodišče v eni svoji zadevi zavzelo jasno stališče, da je pri uporabi tega mehanizma zavezano temeljnim ustavnim načelom, ki pomenijo ustavnopravne omejitve pri razlagi zakonov (na primer prepoved povratnih učinkov iz 155. člena Ustave).62 Isto bi seveda moralo veljati pri »navadni« razveljavitvi zakona.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Opombe:

** Iskrena zahvala doc. dr. Bruni Žuber za pregled, podporo in zelo koristne nasvete pri pripravi tega članka.

1 Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a.

2 Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12.

3 Na primer M. Pavčnik, nav. delo (2015).

4 Prav tam, str. 140.

5 Prav tam, str. 343.

6 Prav tam.

7 Prav tam, str. 344.

8 V. Žnidaršič Skubic, v: M. Juhart in drugi, nav. delo (2011), str. 59.

9 M. Pavčnik, nav. delo (2015), str. 344.

10 Prav tam, str. 345.

11 V. Žnidaršič Skubic, v: M. Juhart in drugi, nav. delo (2011), str. 60.

12 Čeprav ZUstS pri določanju učinka razveljavitvenim odločbam Ustavnega sodišča govori le o »nastanku pravnega razmerja«, pa je treba poudariti, da teorija, kadar je govora o tem, katero pravno pravilo je treba uporabiti za posamezen historičen dogodek, razlikuje več pomenov tega koncepta. Tako razlikuje med pravnim dejstvom, ki v celoti pripada preteklosti (causa finita), in pravnim dejstvom, pri katerem uporaba pozneje uveljavljenega pravila vedno pomeni njegovo retroaktivno učinkovanje. Zaključeno pravno dejstvo pa razlikuje od sklopa dejstev, od katerih se denimo nekatera zgodijo pred uveljavitvijo nekega zakona, druga pa po njegovi uveljavitvi – vendar le vsa skupaj tvorijo sklenjeno celoto, na podlagi katere lahko pristojni organ odloči v konkretni zadevi. Taka situacija denimo nastopi, ko sredi davčnega leta začne veljati nov zakon, ki določa svojo uporabo za celotno davčno leto. Tudi v tem primeru govorimo o retroaktivnem učinkovanju zakona, in sicer o retroaktivnosti v širšem smislu.

Obe opisani situaciji pa je treba razlikovati od primera, v katerem pravno pravilo posega v pravno razmerje, ki že po svoji naravi traja v času in ni omejeno na posamezen (hipen) dogodek (ali logično sosledje teh). Če v tem primeru zakon (ali drug predpis) to razmerje spreminja le za naprej in ne posega v čas pred svojo uveljavitvijo, govorimo o nepravi retroaktivnosti, ki ni varovana z določbo Ustave o prepovedi retroaktivnosti. Več o tem: A. Novak, nav. delo (2015), str. 189–191.

13 M. Pavčnik, v: M. Pavčnik in drugi, nav. delo (2018), str. 16.

14 Prav tam, str. 17. Primerjaj tudi številne sodne odločbe na to temo, na primer sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 261/2014 z dne 19. marca 2015 o prepovedi retroaktivne novejše sodne prakse, če je primer nastal pred njeno spremembo; in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 108/2018 z dne 9. maja 2019 o prepovedi uporabe stališč iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča v primerih, nastalih pred izdajo tega mnenja.

15 Poudaril T. M. Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-6/15-23, Up-33/15-32 in Up-1003/15-27 z dne 5. julija 2018, točka 16 obrazložitve.

16 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-213/15 z dne 28. septembra 2016, točka 5 obrazložitve; in od- ločba U-I-88/15-9, Up-684/12-32 z dne 15. oktobra 2015, točka 18 obrazložitve.

17 Odločba U-I-185/10, Up-1409/10. Tako tudi J. Sovdat, v: M. Pavčnik, T. Štajnpihler Božič in drugi, nav. delo (2018), str. 153.

18 B. Šinkovec, nav. delo (2013).

19 Prav tam, str. 248.

20 Prav tam.

21 M. Novak, nav. delo (2004), str. 41.

22 Pri tem je treba poudariti, da se po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča razveljavitev upošteva tudi v pravnomočno zaključenih primerih, če v zvezi z njimi še tečejo postopki z izrednimi pravnimi sredstvi oziroma jih je mogoče vložiti. Glej na primer Up-33/05-21 z dne 6. marca 2008, točka 15 obrazložitve.

23 Teorija je namreč zavzela stališče, da Ustavno sodišče, tudi ko razveljavlja zakone, opravlja funkcijo »negativnega« zakonodajalca, njegove odločitve pa imajo učinek splošnega pravnega akta. Glej na primer 528.Nerad, v: M. Avbelj in drugi, nav. delo (2011), str. 1466; o tem, da imajo ustavnosodne odločbe v Nemčiji po izrecni določbi zakona zakonsko moč, glej M. Krivic, nav. delo (1999), str. 528.

24 Ob upoštevanju novejše sodne prakse Ustavnega sodišča, po kateri za poseg ne gre (oziroma je pogoj neposeganja v pridobljene pravice izpolnjen) že, če je tak poseg sorazmeren. Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-196/14-31 z dne 5. novembra 2015, točka 31 obrazložitve.

25 Ob tem puščam ob strani možen ugovor, da pravzaprav tukaj ne učinkuje retroaktivno sam 44. člen ZUstS, temveč ima tak učinek vsakokratna odločba Ustavnega sodišča. Ker odločbe Ustavnega sodišča učinkujejo neposredno na podlagi zakona, menim, da gre za podobno situacijo, kot kadar retroaktivno učinkovanje zakonskih določb določa neka prehodna določba. V takem primeru retroaktivno učinkuje ta določba, in ne same vsebinske določbe zakona. O morebitni spornosti te ureditve z vidika ustavne omejitve, da lahko retroaktivno učinkuje le posamična določba zakona, glej K. Vatovec, v: M. Avbelj in drugi, nav. delo (2019), str. 681.

26 Na primer U-I-158/11 z dne 17. decembra 2013, točka 26 obrazložitve.

27 J. Sovdat, v M. Pavčnik, T. Štajnpihler Božič in drugi, nav. delo (2018), str. 159.

28 Up-33/05-21 z dne 6. marca 2008, točka 15 obrazložitve.

29 Sicer je treba poudariti, da je pri vseh primerih, predstavljenih v nadaljevanju, možna presoja, da ne gre za poseg v pridobljene pravice bodisi, ker skladno s prakso Ustavnega sodišča pravica ni dovolj individualizirana in konkretizirana, da bi lahko rekli, da je pridobljena (glej na primer U-I-186/12 z dne 14. marca 2013, točka 17 obrazložitve), oziroma za poseg v smislu 155. člena Ustave ne gre, ker ta prestane test sorazmernosti (glej na primer U-I-60/98 z dne 16. julija 1998, točki 46 in 47 obrazložitve). Vendar bi po mojem mnenju tako presojo bilo treba narediti.

30 Sklep Višjega sodišča v Celju Cp 298/2016 z dne 10. novembra 2016.

31 Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18.

32 Sodba Ustavnega sodišča RS U-I-213/15 z dne 28. septembra 2016. Leta 2015 je bila razveljavljena vsebinsko identična določba Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 45/89, 57/89, Uradni list RS, št. 88/99 – ZRTVS-B, 83/01 – OZ, 30/02 - ZPlaP, 87/02 – SPZ, 82/15 – odl. US), zato je mogoče vsaj od takrat šteti, da bi se pravni subjekti morali zavedati potencialne protiustavnosti sorodne določbe OZ in ravnati skladno s tem. Ker sta v konkretnem primeru tako škodni dogodek kot tudi smrt oškodovanke nastopila pred tem datumom, seveda za to zadevo ta ugotovitev ni relevantna.

33 Podobna odločitev je bila denimo sprejeta tudi v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 58/2015 z dne 10. novembra 2016, kjer višje sodišče že pred izdajo odločb Ustavnega sodišča ni upoštevalo smrti oškodovanca in tožbi ugodilo, Vrhovno sodišče pa je nato odločitev potrdilo s sklicevanjem na obe sodbi Ustavnega sodišča.

34 Uradni list RS, št. 32/00.

35 I Cpg 426/2003 z dne 12. januarja 2005, za podobno stvar gre tudi v zadevi I Cp 1579/2004 z dne 22. februarja 2005.

36 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-108/01-17 z dne 7. novembra 2000.

37 Ob tem je zanimivo, da je sodnik Ribičič v tej zadevi glasoval proti odločbi večine, ker se je ta odločila za razveljavitev s takojšnim učinkom in ne razveljavitev z odložnim rokom, ki bi omogočila postopno uskladitev razmerij. Glej odklonilno ločeno mnenje sodnika Ribičiča k zadevi U-I-108/01-17.

38 Za celovit pregled te zadeve in njene »ustavnosodne« zgodovine priporočam D. Možina, nav. delo.

39 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. marca 2006.

40 D. Možina, nav. delo, str. 451.

41 Na primer sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 163/2014 z dne 17. februarja 2015 in VIII Ips 30/2015 z dne 21. aprila 2015.

42 Glej sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1214/2013 z dne 27. marca 2014.

43 Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 2/2011 z dne 21. februarja 2011.

44 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-45/07 in Up-249/06-22 z dne 17. maja 2007.

45 Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 360/2007 z dne 6. aprila 2009. Kot sem že opozoril, na podlagi 49. člena ZUstS uporaba 44. člena pride v poštev tudi pri ugotovitvenih odločbah in razveljavitvenih od- ločbah z odložnim učinkom – glej o tem na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 163/2014 z dne 17. februarja 2015, točka 8 obrazložitve.

46 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-803/09-16 z dne 9. decembra 2010.

47 Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 2/2011 z dne 21. februarja 2011.

48 Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS in 81/19.

49 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-624/11 z dne 21. februarja 2011.

50 Prav tam, tč. 20 obrazložitve.

51 Prav tam, točka 13.

52 J. Sovdat, v: M. Pavčnik, T. Štajnpihler Božič in drugi, nav. delo (2018), str. 159.

53 Ustavno sodišče je sicer vsaj nakazalo možnost razlage, po kateri zakon pridobi lastnost protiustavnosti šele, ko tako odloči Ustavno sodišče. O tem glej M. Zadravec, nav. delo (2018), str. 556.

54 Kot sem že nakazal, ta ureditev povzroča tudi poseg v načelo enakosti pred zakonom, saj je to, ali se bo v konkretnem primeru razveljavitev zakona upoštevala ali ne, odvisno izključno od ekspeditivnosti sodišč oziroma obstoja (ali teka rokov) izrednih pravnih sredstev (v okviru katerih se lahko odloči skladno z razveljavitveno odločbo Ustavnega sodišča oziroma sanira neustavne sodbe nižjestopenjskih sodišč, iz- danih pred razveljavitveno odločbo). Tu se postavlja vprašanje, ali je iztek možnosti za izpodbijanje sodbe, izdane na podlagi pozneje razveljavljenega zakona, stvaren in razumen razlog za to razlikovanje (in torej ta poseg ne pomeni tudi kršitve načela enakosti) – odgovor je najbrž nikalen, saj ni razloga, da ne bi sanirali tudi sodb, ki jih ni več mogoče izpodbijati, a so bile izdane na podlagi protiustavnega zakona. Primerjaj z nosilnimi razlogi za razveljavitev v odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-88/15, Up-684/12 z dne 17. junija 2015.

55 Glej 158. člen URS.

56 S. Nerad, v: M. Avbelj in drugi, nav. delo (2011), str. 1468.

57 Glej na primer odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-44/10, Up-249/10 z dne 20. maja 2010 in U-I- 275/07 z dne 22. novembra 2007.

58 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-44/10, Up-249/10 z dne 20. maja 2010, točka 4 obrazložitve.

59 S. Nerad, v: M. Avbelj in drugi, nav. delo (2011), str. 1473.

60 Sodba Ustavnega sodišča RS U-I-312/00 z dne 23. aprila 2003, točka 32 obrazložitve.