TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke proti II., IV., V. in VI. točki izreka se zavrne in se prvostopenjska sodba v teh delih potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni:

- v izpodbijani III. točki izreka tako, da se zahtevek na plačilo 150,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne,

- v izpodbijani VII. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati pravdne stroške v višini 46,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu III. točke izreka prvostopenjska sodba potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 74,14 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude pa tudi zamudne obresti od zamude do plačila.

Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. To seveda ne pomeni, da je v njegovi sferi prosto polje razlage. Posebej, ko gre za argumentacijo odločitev, ki imajo precedenčni učinek, je potrebno upoštevati tudi njen pomen zaradi zagotavljanja pravne varnosti skozi predvidljivost sodnega odločanja.

Dokazi na presojo sklepčnosti nimajo vpliva.

V prid stališču, da je podana podlaga za izrek maksimalne zagrožene kazni, je tožeča stranka v tožbi med drugim navedla „da v pravu velja domneva, da vsakdo pozna pravo, nepoznavanje prava pa zato škodi“, da „je bil zakon, ki je za predmetno zadevo relevanten (ZASP), javno objavljen in bi se tožena stranka mogla oziroma morala seznaniti z njim oziroma s svojimi obveznostmi“, o relevantnih členih omenjenega zakona pa bi se „morala oziroma mogla seznaniti najkasneje ob terenskem ogledu“ ter „da se je o problematiki plačevanja nadomestil govorilo v širši javnosti“. S temi abstraktnimi navedbami pa tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljila tako zavržne ali trdovratne kršitve varovanih pravic, da bi bil na mestu izrek maksimalne civilne kazni.