TFL Vsebine / TFLGlasnik

Lov za Avstrijo

Pri tem sicer ni dvoma, da so predstavljeni predlogi aktivnosti smiselni in da jih je treba uresničevati. A da bi ti predlogi lahko vodili k razpolovitvi našega zaostanka za Avstrijo v vsega štirih letih, pa vseeno menim, da ni realno, niti smiselno postavljati tako visokih ciljev (pri tem se da razumeti, da se je dokument pripravljal v času pred korono in vplivi pandemije niso upoštevani).

Zadržek imam že do samega naslova Akcijski načrt. Menim, da se desetletne zaostanke ne more nadomestiti z neko akcijo, s tem da zavihamo rokave in nadomestimo izgubljeno. Razvojno in tudi kapitalsko zaostajanje neke države ne moremo rešiti z neko akcijo, temveč je to lahko samo rezultat dolgoročnih sprememb. Seveda pa drži, da so te spremembe lahko nekaj hitrejše ali počasnejše. Če je danes ustvarjena dodana vrednost po kupni moči na zaposlenega v Avstriji za skoraj polovico višja od slovenske (nominalno celo dvakrat) in če smo se zadnjih 25 let v povprečju razvijali (povečevali BDP) za eno odstotno točko na leto hitreje kot v Avstriji, potem si preprosto ne predstavljam, s katerimi ukrepi bi lahko v štirih letih ustvarili 25 odstotnih točk višjo gospodarsko rast kot naši severni sosedje (to je pač prvi pogoj, če želimo nadomestiti pol zaostanka).

O pojmu produktivnosti

Ob tem na začetku nekaj o pojmu produktivnosti na nivoju države in primerjavah med državami (večina ljudi teh ekonomskih pojmov pač ne pozna, predvsem ne v podrobnosti).

Pod produktivnost si običajno predstavljamo količino proizvodov (ali storitev), ki jih naredi nek zaposlen in več ko jih naredi, bolj je produktiven. To je tako imenovana fizična produktivnost, bolj pomembno pa jo je spremljati v denarju. Tudi če naredimo enako količino izdelkov, a so ti kakovostnejši in jih lahko dvakrat dražje prodamo ali dvakrat več zaslužimo, potem je takšna produktivnost merjena v denarju še enkrat višja.

V primerjavah med podjetji, kaj šele med državami, seveda spremljanje fizične produktivnosti zaradi različne strukture proizvodov ni možno. Zato na tem nivoju produktivnost praviloma spremljamo s kazalcem, koliko je bilo ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega. Torej koliko je bilo ustvarjenega ali zasluženega več, kot je bilo porabljenega materiala. Ali koliko je bilo ustvarjene dodane vrednosti, ki se potem uporabi za nadomestilo oziroma plačilo zaposlenih (plače) in vloženega kapitala (amortizacija, obresti in dobiček). V podjetjih tako spremljamo dodano vrednost na zaposlenega in na ta način primerjamo njihovo uspešnost v primerjavi z drugimi. Med državami pa se uspešnost meri z enakim kazalcem (torej dodano vrednost na zaposlenega) ali pa tej vrednosti dodamo še davke in dobimo bruto dodano vrednost ali bruto domači proizvod (BDP).

Dodana vrednost na zaposlenega (na delovno uro) in BDP na prebivalca torej odražajo nivo produktivnosti neke države (to je uporabljeno tudi v Akcijskem načrtu) in tudi razvojni nivo neke države. Seveda vemo, da BDP na prebivalca ne odraža vseh vidikov ali celovitega blagostanja državljanov neke države, a je vseeno najpogosteje uporabljen kazalec razvitosti države. Tudi v Akcijskem načrtu avtorji postavljajo cilj, kako in na kakšen nivo dvigniti BDP, da se bomo po tem kazalcu približali Avstriji (in s tem njihovemu življenjskemu standardu). Pri tem se BDP za oceno življenjskega standarda preračuna še v kupno moč (na isti nivo cen posameznih držav) in to je potem glavni kazalec za primerjavo razvitosti ali produktivnosti med državami.

Lani smo tako pri nas ustvarili 22.980 evrov BDP na prebivalca, medtem ko v Avstriji 44.900 evrov (96 odstotkov več). Če pa BDP preračunamo na isto kupno moč, pa pri nas 27.800 evrov, Avstrijci pa 40.440 evrov ali 45 odstotkov več. Polovico tega naj bi v štirih letih nadomestili?

Predlagani ukrepi za dvig produktivnosti in razlogi za zaostajanje

V Akcijski načrt so avtorji vključili 18 sklopov usmeritev in ukrepov za hitrejšo gospodarsko rast (ker je cilj povečanje BDP, lahko cilj opredelimo tudi na ta način). Seveda ni dilem, da so smiselno izboljšave tako na področju inovativnosti, izobraževanja, večji učinkovitosti upravljanja podjetij in delovanja javne uprave, urejenim javnim financam in vlaganjem v infrastrukturo, do boljšega delovanja pravne države in tudi političnega sistema. Ti ukrepi temeljijo na analizi trenutnega stanja, kjer avtorji opredelijo osnovne skupine razlogov za nižjo produktivnost (nižji BDP na prebivalca) v Sloveniji in tudi glede tega ni nekih dilem.

Vseeno pa bi k navedenim razlogom dodal še nekakšno poenostavljeno razlago. Nižja slovenska produktivnosti (nižji BDP) seveda ni posledica, da bi bili naši zaposleni manj pridni (da bi torej morali delati več). Prav tako ni nek pomembnejši razlog predraga in prevelika država, niti visoke plače ali previsoka obdavčitev plač, kot se običajno navaja (v Avstriji so ta razmerja še slabša). Ključni razlog je v tem, da pri nas proizvajamo in prodajamo takšne izdelke in storitve, za katere zaslužimo bistveno manj na enega zaposlenega kot Avstrijci (30 do 40 odstotkov manj v povprečju po panogah). Razlog temu pa je v največji meri v strukturi proizvodov in storitev (pri nas proizvajamo več bolj enostavnih proizvodov z manj zaslužka), v kapitalski opremljenosti (manj vloženih sredstev, manj avtomatizacije) in v manj učinkoviti organizaciji poslovanja družb. Pomemben učinek ima na žalost tudi položaj države (Avstrijci ali Nemci za enak proizvod iztržijo kar nekaj več). Lahko bi naštevali še druge razloge, a menim, da se največje odstopanje skriva v naštetih štirih.

Pomembnejši premik na teh segmentih je ob pravilnem ukrepanju (z manj napakami kot do zdaj) seveda možen samo dolgoročno in dvomim, da neke horuk akcije lahko bistveno izboljšajo navedene pomanjkljivosti oz. odstopanja od razmer v Avstriji. Najbolj tipičen primer je kapitalska opremljenost, kjer imajo v Avstriji na eno delovno mesto vloženih skoraj še enkrat več sredstev in to se seveda odraža tudi v višji produktivnosti. A to je rezultat desetletij hitrejšega razvoja in dobre osnove (bogastva države in prebivalstva), kar pač ne moremo nadomestiti. Tudi prodaja podjetij tujcem (v proizvodnem in trgovinskem sektorju se delež tujih lastnikov približuje polovici) ni prinesla pomembnejšega premika pri tem. Zanimanje tujcev je bil predvsem poceni nakup, pretiranih vlaganj in greenfield naložb pa ni bilo veliko.

Kako bi avtorji delili dodano vrednost

Ob pozornem prebiranju usmeritev Akcijskega načrta pa izstopa podrobnost, ki mogoče odraža tudi nekakšno rdečo nit razmišljanj avtorjev. Dejansko je vlaganj v nove produkte, nove proizvodnje, v avtomatizacijo in digitalizacijo premalo in to vsekakor zavira hitrejšo rast dodane vrednosti na zaposlenega (produktivnosti). Kot rešitev tega primanjkljaja avtorji načrta vidijo tudi v nekoliko drugačni delitvi dodane vrednosti, torej manj za plače, da bi ostalo več dobička in to bi lastnikom omogočilo več potenciala za nove, potrebne in dobrodošle naložbe. Seveda v ukrepih (št. 9) to ni tako lepo (grobo?) zapisano, temveč z besedami »da bi povečali dobičkonosnost družb z ustreznejšim dogovorom o plačah s sindikati«. V praksi to pomeni, da bi od povečane dodane vrednosti zaradi vseh navedenih ukrepov zaposleni dobili manj, kapital pa več (povečanje dobičkonosnosti z 11 na 22 odstotkov). To bi potem lastnikom omogočilo, da vlagajo več, v boljše tehnologije, v avtomatizacijo in s tem bi dvignili dodano vrednost družb in države na zaposlenega oz. na prebivalca.

Ni sporno, da podjetjem primanjkuje finančnega potenciala za večja vlaganja za dvig produktivnosti (tu dejansko zaostajamo za Avstrijci). Vseeno pa sem nekoliko v dilemi, če bi delitev novo ustvarjene vrednosti v večji meri v korist kapitala, prinesla tako zaželena vlaganja in še hitrejšo rast. Ti pozivi k stiskanju pasu (mišljeni so zaposleni in ostali deležniki, plačani od dela – sedanjega ali nekdanjega), da nam bo jutri vsem lepše, dvomim, da so najučinkovitejši. Ob tem se namreč hitro tudi zanemari, da dobiček ni samo osnova za nova vlaganja, temveč tudi prejemek (povečanje premoženja) ožjega kroga lastnikov, naj si ga izplačajo ali ne. V tem delu torej ocenjujem, da usmeritve Akcijskega načrta k nekoliko drugačni delitvi oziroma drugačnem razporejanju dodane vrednosti med delo in kapital, niso na mestu.

Pred zaključkom pa bi na nekaj slikah še nekoliko podrobneje prikazal naš položaj glede produktivnosti v primerjavi z Avstrijo.

Celoten članek je dostopen za naročnike!