TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija zoper sklep se zavrne.

II. Revizijski postopek II Ips 227/2018 se nadaljuje.

III. Revizija zoper sodbo se zavrne.

IV. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2.787,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Nadomeščanje članov pritožbenih senatov zaradi njihove kratkotrajne odsotnosti (npr. za posamičen sejni dan zaradi bolniške odsotnosti ali dopusta) je skladno s predpisi in pravico do naravnega sodnika in poštenega sojenja pod pogojem, da so tudi za te primere vnaprej določena in spoštovana pravila za določitev drugega sodnika - člana senata.

Ker so bili v postopku po izločeni nasprotni tožbi prejudicialne narave pravnomočno zavrnjeni vsi tožbeni zahtevki, je sodišče v tem postopku lahko odločilo le o zahtevkih, ki se opirajo na drugačno dejansko podlago, torej je v tem postopku odločalo o drugih (dejanskih in pravnih) vprašanjih. Tudi senat pritožbenega sodišča, ki je odločal v tej zadevi, ni kakorkoli presojal pravilnost ali zakonitost sodbe v zadevi, v kateri je bilo odločeno o prejudicialnem pravnem razmerju. Zato ni mogoče šteti, da je sodnica, ki je izdala sodbo v prejudicialni zadevi, v tej zadevi sodelovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar bi po 5. točki 70. člena ZPP narekovalo njeno izločitev iz odločanja v pritožbenem postopku v tej zadevi.

Za utemeljitev kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne zadošča zgolj navedba, da je isti sodnik sodeloval pri odločanju o enakem pravnem vprašanju med istima pravdnima strankama v drugi pravdi.

Procesna skrbnost stranki nalaga, da navede pravnorelevantna dejstva, ki jih pozna in da preišče in poišče takšno procesno gradivo, ki je v zvezi z dejanskim toriščem spora. Čeprav tožena stranka trdi, da ni mogla sklepati, da na parceli tožeče stranke velja posebni pravni režim, je za asfaltirano pešpot, ki naj bi bila po njenem mnenju javna pot, nedvomno vedela. Če bi to navedla v pravnomočno končanem postopku, bi se to dejstvo lahko že tedaj razčistilo in nenazadnje ugotovila tudi pripadnost parcele naselbinskemu spomeniku. Procesno skrbna stranka bi ob vedenju za asfaltirano pot po parceli tožeče stranke, to nedvomno storila prej, za kar je imela dovolj časa že med skoraj 10 let trajajočim pravdnim postopkom pred sodiščem prve stopnje.

Zgolj gospodarska odvisnost ne zadošča za opredelitev razmerja posestnik - detentor, ampak se mora detentor pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je instrument gospodarja (posestnika), ki v pogledu stvari ne more postopati brez gospodarjevih navodil. V obravnavanem primeru tožena stranka trditve o detenciji izvaja iz pogodbe o sodelovanju, torej na podlagi obligacijskega razmerja vzpostavljenega s prirejenim subjektom v okviru svoje gospodarske dejavnosti in - glede na ugotovljene dejanske okoliščine - pretežno v lastnem interesu. Položaj tožene stranke je torej v razmerju do sopogodbenika v tolikšni meri samostojen in tako pogodbeno povezan, da ne dopušča zaključka o detenciji.