TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

O vprašanjih posega v revidentkine pričakovane pravice oziroma upravičena pravna pričakovanja zaradi uporabe Uredbe 91/11 pri odmeri plačila rudarske koncesnine in kršitve prepovedi retroaktivne veljave te Uredbe, od katerih je odvisna odločitev v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče ob vložitvi revizije še ni odločalo, sta pa ob reševanju revizije ti vprašanji v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeni. Vrhovno sodišče zaradi zagotovitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) revizijo sicer v takem primeru praviloma obravnava po vsebini, ne glede na to, da zaradi že rešenih vprašanj odločitev ni (več) pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (367.a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče z vsebinsko obravnavo na ta način predvsem zagotavlja enakost strank glede možnosti uspeha v reviziji, če je ob tako že rešenem pravnem vprašanju stališče Vrhovnega sodišča za revidenta (lahko) ugodno, pri dotedanjem odločanju pa še ni moglo biti upoštevano.

Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane zgoraj navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati. Revidentka tako z revizijo v tej zadevi, ob že sprejetem pravnem stališču, ki je zanjo neugodno, ne more uspeti, zato si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.