TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da tožniku pripada odškodnina po določilih 13. člena ter 538. in naslednjih členov Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. list RS, št. 63/94 in 70/94). Njeno višino sta odmerili po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti in sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) ter prisodilo pravično odškodnino. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik priprt kar 64 dni, da mu sprva niso bili omogočeni stiki z zdravnikom zaradi težav s čirom na želodcu in da mu sploh niso bili dovoljeni stiki s psihiatrom, ki ga je tudi potreboval, je sodišče utemeljeno verjelo tožnikovi izpovedi, da je mislil, da bo kar umrl. Nedvomno so bile za človeka, ki je bil pred odvzemom prostosti na vodilnem položaju v delovni organizaciji, neprijetne tudi zadolžitve v priporu (čiščenje tal in pomivanje posode), zlasti pa je njegovo duševno trpljenje povečeval odnos paznikov, od katerih so ga nekateri psihično maltretirali, in policistov, ki so ga večkrat zasliševali prav v času kosila. Ker je bilo torej tožnikovo duševno trpljenje v zaporu intenzivno in ker je trajalo več kot 2 meseca, je sodišče druge stopnje ob ugotovljenih okoliščinah določilo pravično odškodnino v znesku 700.000,00 tolarjev.