TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje O B R A Z L O Ž I T E V Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna pri gradbenih delih na svoji hiši na parceli A opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičninah na parceli B, še posebej pa opustiti vsakršna dela na svoji stanovanjski hiši, s katerimi bi zviševala stavbo preko sedanje višine in v steni, ki meji na tožničino dvorišče na parceli B, odpirati okna ali vrata, in naj se ji naloži vzpostaviti prejšnje stanje na hiši tako, da zazida že narejene odprtine, fasadno steno pa ustrezno zniža na prejšnjo višino ter tožeči stranki povrne njene pravdne stroške. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Proti sodbi se po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov (338.čl. Zakona o pravdnem postopku-ZPP), zlasti pa iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, pritožuje tožeča stranka in naslovnemu sodišču predlaga njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da dejstva, ki so bila ugotovljena na ogledu, niso ustrezno ocenjena.

Tožeča stranka je pred gradbenim posegom toženke (fasada tožene stranke je pomaknjena naprej, v njej pa sta nastali dve okni), imela dvorišče, ki je v pretežni meri zaprto, saj prav nasproti tožničine hiše, ki je bila prej brez razgleda na dvorišče, obstaja gospodarski objekt, last tožnice, ki ga v tolikšni meri zapira, da v nasprotju z razlogi sodbe lahko šteje tožnica to dvorišče prav v delu, kjer so sporna okna, za zaprto dvorišče. Tega objekta izpodbijana sodba ne omenja in te okoliščine ne oceni. V nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe pa razen razgleda na tožničino dvorišče iz novo nastalih oken razgled od drugod ni mogoč ali vsaj ne v taki meri, da bi bil moteč.

Iz hiš sosedov v povezani vrsti to ni mogoče, prav tako je to mogoče le v minimalni meri s ceste, edina nasproti stoječa hiša, iz katere je do neke mere mogoč razgled na to dvorišče, pa je tako oddaljena, da pogled od tam ne more motiti. Iz tega je jasno razvidno, da je s spornim posegom prizadeta tožničina intimnost oz. neovirana uporaba njenega zemljišča. Glede na navedeno je bil tudi napačno uporabljen pravni standard krajevno običajnih razmer. Iz ogleda stavbe je sicer vidno, da so v širši okolici tudi druge stanovanjske hiše, vendar so vse razen stavb, ki so povezane in kjer sta tudi hiši obeh pravdnih strank precej oddaljene druga od druge. Poleg tega gre za individualne stanovanjske hiše. Zaradi tega v konkretnem primeru ne bi bilo umestno uporabiti pravnega standarda krajevno običajnih razmer na tak način, kot je bil uporabljen v izpodbijani sodbi.

Krajevno običajne razmere so takšne, da so posamezne hiše v tem kraju precej oddaljene druga od druge. Zato se je potrebno omejiti le na konkretno vrsto, v kateri sta tudi hiši obeh strank. Ko je tožeča stranka kupovala svojo hišo, je bil eden od razlogov tudi ta, da je prostor pred njenim vhodom in ki ga omejuje gospodarsko poslopje, zaprt v znatni meri. Ti dve okni sedaj nimata polken, toda glede na to, kako sta narejeni, tudi brez nadstreškov, je res nemogoče pričakovati, da bi lahko brez njih obstajali. Poleg tega obstaja tudi možnost, da bo tožena stranka nasprotovala tožničini nadzidavi gospodarskega poslopja ali sajenja dreves na prostoru, kjer prej ni bilo oken, tako da bi bila ohranitev obstoječega stanja nenehen vir sosedskih sporov. Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ni obrazložila, katero bistveno kršitev pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih absolutno bistevnih kršitev postopka iz 2. odst. 350.čl. ZPP, ta pritožbeni razlog tožnica neutemeljeno uveljavlja.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo tudi vsa odločilna dejstva. Tožničino dvorišče je odprto in izpostavljeno razgledu z vseh strani, tako z javne ceste kakor tudi hiš drugih sosedov in ne le iz na novo vzidanih oken tožene stranke, kar vse dovolj zanesljivo izhaja iz fotografij, ki jih je sodišče prve stopnje napravilo ob ogledu. Pritožbene trditve, da so na ogledu ugotovljena dejstva neustrezno ocenjena, so preveč splošne, da bi bile lahko upoštevne.

Pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Ustava Republike Slovenije v 33. členu vsakomur zagotavlja pravico do zasebne lastnine kot temeljno človekovo pravico, vendar lastninska pravica ni neomejena, temveč je omejena z lastninsko pravico drugih (15 čl. Ustave), lastnino pa je potrebno uživati tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekonomska funkcija (67. čl. Ustave).

Konkretizacijo teh ustavnih določb pomeni tudi 4. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij - ZTLR, ki določa, da lastnik uresničuje lastninsko pravico v skladu z naravo in namenom stvari ter v skladu z namenom, ki ga določa zakon. Glede na zgoraj navedeno je prepovedano izvrševanje lastninske pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega je z zakonom ustanovljena ali priznana, ter v nasprotju z moralo. 5. čl. ZTLR ureja vzajemne obveznosti uporabnikov nepremičnin in s tem opredeljuje tudi omejitve upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice, po drugi strani pa ureja tudi neko ravnotežje, pravo mero pri medsebojnem izvrševanju lastninske pravice posameznih upravičencev. Določa namreč, da mora lastnik nepremičnine pri njeni uporabi opuščati dejanja, ki otežkočajo uporabo drugih nepremičnin čez krajevno običajno mero ali povzročajo znatnejšo škodo (imisije), kar po nasprotnem razlogovanju pomeni, da je uporabnik drugih nepremičnin dolžan trpeti imisije, ki te normalne mere ne presegajo, pa čeprav so zanj sicer moteče. Tožniku sodišče v skladu s to določbo v konkretnem sporu nudi sodno varstvo le, če navede, kako se zaradi dejanja toženca kaže otežkočanje uporabe njegove nepremičnine, v čem to presega mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna oziroma, kako se izkazuje znatnejša škoda ter te trditve tudi dokaže. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, saj tega, v čem jo ovira višina hiše toženke in se s tem otežkoča uporaba njene nepremičnine ni niti navedla niti dokazala.

Glede odpiranja oken oz. razgleda toženke na tožničino dvorišče pa se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, napravljenimi na podlagi ogleda in fotografij sporne nepremičnine, da v konkretnem primeru vplivi iz nepremičnine toženke ne presegajo krajevnih običajev, saj je razgled, ki se nudi proti tožničinemu dvorišču iz celotne okolice in sosednjih objektov drugih sosedov v tem okolju običajen, saj so enakemu razgledu izpostavljena tudi dvorišča sosednjih hiš. Zato pritožbene navedbe, da so krajevno običajne razmere na območju, kjer ležita nepremičnini pravdnih strank take, da so posamezne hiše precej oddaljene druga od druge, niti niso pravno pomembne, saj se tožbeni zahtevek nanaša na imisije, ki naj bi nastale z razgledom, ne pa z oddaljenostjo oz. bližino hiš. Pritožba neutemeljeno opozarja tudi, da bi se sodišče prve stopnje moralo omejiti le na konkretno vrsto, v kateri sta tudi hiši obeh pravdnih strank, saj že zakonski termin "krajevno običajna (mera)" kaže na to, da je potrebno presojati krajevno običajno mero glede na določeno ožje krajevno povezano območje in ugotoviti način izkoriščanja večjega dela nepremičnin na tem območju, ne pa le nepremičnin pravdnih strank, med katerima poteka spor, pri čemer se krajevno običajna mera prilagaja novemu razvoju naselij, ne pa stanju pred tem.

Glede pritožbenih navedb, da je bil razlog za nakup hiše s strani tožnice tudi ta, da je bil prostor pred njenim vhodom zaprt v znatni meri, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je tožnica že ob nakupu nepremičnine videla, kakšno je stanje stvari, to je, da se njena stanovanjska hiša drži toženkine. Čeprav pojem imisij z modernizacijo življenja dobiva vedno širšo vsebino, pa po drugi strani lastninska pravica tudi ni neka absolutna in nespremenljiva kategorija, zato mora tožnica z določenimi spremembami svojega bivalnega okolja tudi računati in jih trpeti. Samih polken, glede katerih izraža pritožnica bojazen, da jih bo toženka vgradila in bi segala v zračni prostor tožnice, pa pri odločanju v tem sporu sodišče ni moglo upoštevati, saj je dejstvo, da do konca glavne obravnave polkna niso bila vgrajena, zato sodišče prve stopnje sodnega varstva tudi v tem delu tožnici ni moglo nuditi. Sodišče namreč v pravdi odloča le na podlagi dejanskega stanja, ki je obstajalo ob koncu glavne obravnave.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo tožnice zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Ker pravdni stranki nista uveljavljali pritožbenih stroškov, je izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpadel (1. odst.

163.čl. ZPP)

 

Če so enakemu razgledu izpostavljena dvorišča vseh sosedov v določenem okolju, odprtje okna v stavbi toženke ne more predstavljati imisije, saj ne gre za motnjo, ki bi presegala krajevno običajno mero.