TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se poslej glede odškodnine za nepremoženjsko škodo glasi:

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku, namesto 9,300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.1996 dalje, na 7,300.000,00 SIT znižano odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.1996 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek od prisojenega se zavrne.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v še izpodbijanem nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo."

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Čeprav tožnik v reviziji na eni strani pravilno opredeljuje pomen procentualne ocene zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je lahko eno od pomagal pri ugotavljanju obsega te oblike nepremoženjske škode, pa na drugi strani meni, da se ta ocena v sodni praksi odraža s prisojo določenih zneskov odškodnine za določene procente zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tako revizijsko stališče teži k tarifiranju odškodnin, torej prisoji enakih odškodnin za enake primere. Pravni standard pravične denarne odškodnine poleg ostalih meril zahteva tudi konkretizacijo in individualizacijo odškodnine, kar med drugim pomeni, da ni dveh enakih nepremoženjskih škod.

Tarifiranje odškodnin bi bilo zato v nasprotju z načeli in merili iz 200. člena ZOR.