TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

V tožbenem zahtevku in v izreku izpodbijane sodbe opisana služnostna pot (že obstoječa, utrjena in asfaltirana pot, ki se nahaja na parc. št. .... k.o. ... ter se uporablja za hojo in vožnjo z vsemi vrstami vozil) je dovolj identificirana in prepoznavna.

tekst :

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v :

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da obstoji za potrebe nepremičnin parc. št. 378/1 in parc. št. 378/4, vpisanih v vl. št. 38 k.o. P., last tožnika, v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil po že obstoječi in utrjeni asfaltni poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 378/2, vpisane v vl. št. 1817 k.o. P., katere solastnika sta toženca (1. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da sta toženca dolžna izstaviti tožniku za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni vpis ugotovljene služnostne pravice (2. točka izreka), ter tožencema prepovedalo vsak poseg v ugotovljeno služnostno pravico (3. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženca dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 303,54 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (4. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlagata toženca po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo. Pritožujeta se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v 2. točki izreka zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njunih pravdnih stroškov, tudi pritožbenih. Menita, da v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, in sicer, da ni izpolnjen pogoj, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Navedeno utemeljujeta s tem, da tožnik v tožbi ni identificiral obstoječe služnostne poti v smislu dolžine, širine in konkretno opisanega območja lege. Nadalje tožniku očitata, da ob zatrjevanem priposestvovanju služnosti vtožuje še obligacijski zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo ugotovljene stvarne služnosti. V primeru ugotovitve obstoja stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja oziroma na podlagi zakona, predstavlja pravnomočna sodba, s katero sodišče ugotovi obstoj stvarne služnosti, listino, ki predstavlja v skladu z Zakonom o zemljiški knjigi podlago za vknjižbo. Nadalje navajata, da je tožnik prejel z njune strani podpisano služnostno pogodbo, v kateri je med drugim dogovorjeno, da vse stroške v zvezi z realizacijo te pogodbe nosi tožnik. Zato je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da sta tožniku dolžna povrniti njegove pravdne stroške.

Tožnik je po svoji pooblaščenki na pritožbo odgovoril. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da služnostna pot, ki je predmet te pravde, v tožbi ni dovolj identificirana. V tožbi oziroma v tožbenem zahtevku in posledično v izreku izpodbijane sodbe je jasno navedeno, da gre za že obstoječo, utrjeno in asfaltirano pot, ki se nahaja na parc. št. 378/2 k.o. P. ter se uporablja za hojo in vožnjo z vsemi vrstami vozil. Tožba se sklicuje tudi na priložen grafični prikaz parcel, v katerem je vrisana sporna pot (priloga A/5). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tako opisana služnostna pot dovolj identificirana in prepoznavna, zato sta tožbeni zahtevek in posledično izrek izpodbijane sodbe dovolj določna.

Pritožba sicer pravilno navaja, da bi lahko tožnik z izpodbijano sodbo ugotovljeno služnostno pravico vknjižil že na podlagi ugotovitvenega dela izreka oziroma 1. točke izreka izpodbijane sodbe in da torej dajatveni del izreka (v 2. točki izreka) izpodbijane sodbe ni potreben. Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami; ZZK-1) namreč v 3. točki 1. odstavka 40. člena določa, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani dajatveni del izreka, v katerem je tožencema naloženo, da morata tožniku izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba ugotovljene služnostne pravice, na samo pravilnost izpodbijane sodbe sicer ne vpliva, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje. Toženca se namreč zoper z izpodbijano sodbo ugotovljen obstoj stvarne služnosti v breme nepremičnine, katere lastnika sta, sploh ne pritožujeta (razen glede očitka o premalo identificirani služnostni poti).

Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Pritožbeno sklicevanje na podpis služnostne pogodbe, ki sta jo toženca (kot to izhaja iz njunih navedb) tudi sicer podpisala že po vročeni tožbi in v skladu s katero naj bi nosil tožnik stroške realizacije te pogodbe, je namreč v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških povsem nerelevantno. Ker toženca v pravdi nista uspela, morata pač povrniti tožniku njegove pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Glede na datum podpisa omenjene pogodbe, pa je bila tožba očitno potrebna. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še dodaja, da so pritožbene navedbe o dejstvu, da sta toženca podpisala omenjeno pogodbo, nedopustne, saj se nanašajo na dejansko stanje, zamudna sodba pa se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). Procesna neaktivnost tožene stranke namreč vzpostavlja pravno fikcijo oziroma neizpodbitno domnevo, da so dejanske trditve v tožbi resnične oziroma da jih je kot takšne tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ni odgovorila na tožbo, priznala, zato sodišče kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženca s pritožbo nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).