TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Upoštevaje namen in domet določbe 38.a člena ZPol je na dlani, da sta sodišči neutemeljeno zaključili, da sta policista v obravnavanem primeru ravnala v skladu z določbo petega odstavka 38.a člena ZPol in na tej podlagi zakonito zasegla obsojenčev mobilni telefon. Takšen zaseg bi bil namreč lahko opravljen le iz razlogov javne varnosti, ki pa v obravnavanem primeru niso obstajali, oziroma vsaj niso pojasnjeni v razlogih izpodbijane sodbe.

V skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP je policija dolžna, ne samo pred odvzemom prostosti, temveč v vsakem primeru, ko glede določene osebe, od katere želi dobiti izjavo, obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje, dati tej osebi pouk o pravnih jamstvih obdolženca v kazenskem postopku. Pravni pouk v najširšem smislu pomeni pouk državnega organa, s katerim se pouči procesnega udeleženca o njegovih pravicah in dolžnostih oziroma, o pravnih posledicah njegovega (ne)ravnanja. Bistvo pravnega pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP je ravno v privilegiju zoper samoobtožbo.

Pravica do privilegija zoper samoobtožbo je odvisna od vprašanja, v katerem trenutku postane oseba subjekt kazenskega postopka, to je nosilec temeljnih procesnih jamstev. Pri tem je odločilen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Šteje se, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno, zožano proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja. Ali je mogoče domnevnega storilca šteti za obdolženca, ni odvisno zgolj od volje in presoje pristojnih državnih organov, temveč je merilo objektivno: okoliščine, ki potrjujejo sum, morajo tudi objektivnemu opazovalcu zadoščati za sklep, da je oseba sumljiva kaznivega dejanja.

Predmete, ki jih ima obdolženec v svoji posesti, torej z njimi razpolaga in hkrati ne predstavljajo nevarnosti za policiste, ki vodijo postopek, druge osebe ali za samega obdolženca, lahko organi pregona pridobijo na dva načina. Prvi način je, da sodišče na predlog državnega tožilstva izda odredbo za opravo osebne oziroma hišne preiskave, pri kateri so predmeti, ki bodo služili kot dokazno gradivo, zaseženi. Drugi način je, da obdolženec navedene predmete organom pregona na njihov poziv izroči prostovoljno. Vendar pa je pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki kot že rečeno, v prvi vrsti zajema pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo.