TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Ker je zavarovanec tožeče stranke pred oviro na cestišču uspel

ustrezno zmanjšati hitrost svojega vozila, njegova morebitna prehodna

prekoračena dovoljena hitrost vožnje sama po sebi ni v vzročni zvezi

z nastalim škodnim dogodkom (teorija ratio legis vzročnosti). Tudi v

razmerju do drugega zavarovanca tožene stranke se izkaže, da s

strani tožene stranke očitana kršitev zavarovanca tožeče stranke ne

more biti v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Kot rečeno iz

pritožbenih trditev izhaja, da je v trenutku, ko je drugi zavarovanec

tožene stranke na svojem voznem pasu zagledal ovirajoče vozilo, bilo

vozilo zavarovanca tožeče stranke že pred njim na prednostnem

prehitevalnem pasu. Tako se izkaže, da bi bila podana zgolj vzročna

zveza med zatrjevano previsoko hitrostjo zavarovanca tožeče stranke

in situacijo, v katerem sta se znašli vozili v trenutku, ko je

zavarovanec tožene stranke zagledal oviro na cesti. Takšna situacija

pa sama po sebi ne pomeni nujne vzročnosti z nastalim škodnim

dogodkom (teorija o adekvatni vzročnosti).